otroci s posebnimi potrebami v državni in waldorfski šoli

Najpomembnejši vzgojni učinki so po mnenju waldorfskih pedagogov dosegljivi v prvih dveh
razvojnih obdobjih, torej do sedmega leta in med sedmim in štirinajstim letom starosti. Zato sta ti
dve obdobji s pedagoškega vidika najbolj zanimivi in praktično vsa waldorfska pedagoška literatura
je koncentrirana v obdelavo teh dveh razvojnih faz. To je čas, ko je mogoče otroka voditi, najsi bo
z učenjem na podlagi posnemanja ali pa z učiteljevo avtoriteto (Medveš, 1989).
Vzgoja se mora v tem obdobju oblikovati v smislu samoumevne avtoritete. Ni mogoče graditi na
otrokovem razumskem presojanju, ampak moramo ugotoviti, kako otrok sprejema to, kar stopa
predenj kot resnično, dobro in lepo. Ve namreč, da ima njegov vzgojitelj, ki mu je zgled, to za
resnično, dobro in lepo (Steiner, 1987, str.11).
Torej mora vzgojitelj po Steinerju (1987) delovati tako, da resnico, dobroto in lepoto ne zgolj
prikaže otroku, temveč da to živi. To, kar on je preide na otroka, na pa tisto kar uči. Bistveno je, da
vsako učenje predstavimo otroku s svojim zgledom. Poučevanje samo, mora biti umetnost, naj ne
bo teoretična snov.
Eterično telo se vzgaja s podobami, s primeri, z usmerjanjem domišljije. V tem času mora biti okrog
otroka vse tisto, kar ga vzgaja s svojo notranjo vrednostjo in smislom. Vzgojno sredstvo v teh letih
je duhovna jasnost. Zato je predvsem pomembno, da ima mlad človek okrog sebe vzgojitelje, ki
znajo s svojimi nazori v njem prebuditi prave intelektualne in moralne sile. Prav tako je vzgojni
ideal v teh letih predanost in avtoriteta. Vzgojitelj lahko s samoumevno, neprisiljeno avtoriteto
mlademu človeku predstavi duhovni nazor, ob katerem si bo ta oblikoval svojo vest, navade in
težnje, si ob njem obrusil svoj temperament in si ga izbral za svoj pogled na svet (Steiner, 1994,
str.27).
Medveš (1989) pravi, da se v prvih osmih razredih intelektualni cilji šolanja v celoti podrejajo
globalnejšim vzgojnim ciljem, v intelektualnem razvoju pa se mora učitelj v celoti podrejati samo
oblikovanju primerjalnega opazovanja oziroma formiranju predstavam in sposobnostim
predstavljanja. Otroka ne smemo seznanjati z nikakršnimi racionalnimi sintezami, zakonitostmi,
posplošitvami in definicijami, saj se do 14. leta naj ne bi razvil razum do tiste stopnje, ki omogoča
sintetiziranje in abstrahiranje.
46