otroci s posebnimi potrebami v državni in waldorfski šoli

Trenutno imajo na šoli tri otroke (ena iz devetega razreda in dva iz osmega razreda), ki delajo osmi
in deveti devetletke razred skupaj. Ti trije otroci so v glavni uri skupaj, lahko rečemo da tvorijo
poseben oddelek. V petem razredu osemletke pa sta deček in deklica, ki se v glavni uri umakneta iz
razreda in delata s specialno pedagoginjo. Cilji se prilagodijo njihovim sposobnostim. Delo se sproti
prilagaja. Tudi predmeti so specifični. Kdaj se otroka vzame iz razreda je odvisno od otroka in
njegovega primanjkljaja. Največkrat v višjih razredih, ko postane delo bolj zahtevno. Najprej se
otroci odmaknejo iz razreda pri predmetih kot so matematika, tuj jezik, slovenščina (težje slovnične
strukture, stavčna analiza), kjer je potrebno pristopiti na specifičen način. Pri ročnih spretnostih in
umetniških predmetih je odvisno od otroka in njegovih spretnosti in danosti, nekateri otroci so
lahko skozi celotno šolanje v rednem oddelku, nekateri pa potrebujejo več pomoči in časa. Vsak
otrok ima na podlagi odločbe točno določeno število dodatne strokovne pomoči, zaradi združevanja,
pa se vsota ur, ko je lahko nekdo deležen dela v manjši skupini, povečuje.
Izkušenj z izpisi otrok iz šole zaradi prezahtevnosti šolanja nimajo. Imeli so enega otroka, ki se je
izpisal na koncu osemletke, v šolo s prilagojenim programom, da je lahko podaljšal čas šolanja. Če
pa se otroci že izpišejo iz šole, je to zaradi tega, ker starši pričakujejo, od njih da bodo hitreje
odpravili težave kot je to možno. Ne razumejo, da se otrokovega razvoja ne da prehitevati.
Proces opismenjevanja za otroka s posebnimi potrebami poteka v rednem oddelku. Nikoli otroka ne
vzamejo iz razreda in ga posebej opismenjujejo, nudijo mu lahko le dodatne ure. Najprej je
potrebno vedeti ali ima otrok primanjkljaj na govornem področju, kakšna je koordinacija oči, rok,
nog, ali je problem motorika. Opismenjevanje je nek proces, kjer je veliko iger otrok po skupinah.
Tako otrok s posebnimi potrebami dobi občutek da je del skupine, tudi če ni nič naredil. Pomembno
je da mu otroci svoje presežke posodijo, mu pomagajo, tako se razvije tudi socialni vidik
izobraževanja. Če ima kdo težave pri opismenjevanju ima težave tudi v prostoru. Zato učitelj, ki
ima otroka s posebnimi potrebami dela veliko gibanja v razredu. Ko otrok obvlada prostorsko
orientacijo gre pisati na večji list. Za tega otroka je pri opismenjevanju postopnost večja, dalj časa
se ostaja pri konkretnem, dalj časa ostajajo na velikem papirju, ter več je poudarka na igri.
Uporabi se tudi specialna “defektološka” didaktika, ki zajema vse več vaj gibanja in korekcije
gibanja. To so poglobljene, točno definirane vaje v ritmu, ki se ponavljajo in stopnjujejo težavnost.
Te vaje izvaja učitelj z otrokom tudi izven rednega oddelka. Če se otrok ne more naučiti brati in
pisati, prilagodijo temeljne cilje pouka. Če se lahko na verbalnem področju več naredi, da otrok
bogati besedni zaklad, se pisanje in branje opusti. Učni proces se oblikuje tako, da otrokovo močno
področje stopi v ospredje, da pomaga šibkemu področju.
66