otroci s posebnimi potrebami v državni in waldorfski šoli

Če bi učitelj začel te oblike mišljenja forsirati, preden bi se same razvile, bi to pomenilo negativne
učinke na otrokov duševni pa tudi somatski razvoj. Waldorfski pedagogi opozarjajo, da je prav
prehitevanje razvoja največja slabost javnega šolstva (Medveš, 1989, str.158).
Cilji učenja in učni načrt v Waldorfski šoli nastajajo na osnovi pogleda v človeka kot celoto, kolikor
je ta pogled živ v vsakem učitelju in kolikor je to v danih razmerah mogoče. Samoumevno je, da
morajo otroci na posameznih stopnjah napredovati, da so lahko kos zahtevam današnjih nazorov. V
tem okviru pa so cilji učenja in učni načrt sestavljeni tako, kakor izhajajo iz spoznanja o človeku in
življenju (Steiner, 1987).
Temeljni cilji pouka v prvih treh razredih so opismenjevanje, ki lahko traja tudi štiri razrede,
razumevanje števil in spoznavanje štirih osnovnih operacij. Uvajanje v abecedo poteka s številnimi
pripravljalnimi vajami in nihče ne pričakuje od otroka, da zna brati in pisati že ob prihodu v šolo ali
med 1. razredom (Medveš, 1989, str.160).
Waldorfska šola izvaja skozi vseh osem razredov t.i. epohalni pouk. Kar pomeni, da se določeno
časovno obdobje, ki traja ponavadi 3-4 tedne, poučuje samo en glavni predmet. Takrat učenci
nimajo pouka drugih predmetov. Vsak dan se pouk začenja z dvema urama glavnega predmeta, ki
potekata strnjeno, brez pavze. Glavnemu pouku pa sledi na urniku pouk umetniških predmetov,
praktični pouk, ritmični pouk, pouk tujih jezikov in telovadbe (prav tam).
Glavni pouk vsakega predmeta je sestavljen iz več različnih dejavnosti, ki so vse vsebinsko
podrejene določenemu predmetu. Običajno se tak pouk začne z ritmičnim delom, konča pa s
pripovednim delom. Specifičen pa je tudi umetniški pouk, jezikovni pouk, praktični pouk in
telovadba. Umetnost je kot načelo prisotna v celotnem pouku. Bistvo tega, je da je uspešno
osvajanje znanja doživetje bolj pomembno kot racionalno ali intelektualno spoznanje (Medveš,
1989,str.161).
Medveš (1989) pravi, da je ritmični del glavnega pouka, faza v kateri naj bi z gibanjem telesa, ki je
še najbolj podobno izraznemu plesu, zbudili v otrocih sile, ki naj bi omogočile začetek doživljajsko
učinkovitega učnega dela. Waldorfski učitelji trdijo, da takšen začetek pouka učence sprosti in
ustvarja ustreznejšo klimo, duhovno razpoloženje in angažirano pozornost. To pa je pogoj za
prehod na osrednji del pouka samega predmeta.
47