socialni razgledi 2006 - UMAR

Slovenija - dolgoživa družba
101
družini v vaškem okolju, najmanj pa stare ženske, ki živijo
same in katerih majhna omrežja so usmerjena predvsem k
otrokom. V primeru povečanih potreb imajo te starostnice
na voljo zelo malo alternativnih neformalnih virov.
V Sloveniji med starimi prevladuje družinski oziroma sorodniški
tip socialnega omrežja. To je lahko problematično
z vsaj dveh vidikov: omrežja opore pogosto tvorijo ženske
sorodnice, kar je lahko zanje vir težav pri usklajevanju
številnih obveznosti in s tem vir njihove preobremenitve.
Glede na družbene trende spreminjanja družine in čedalje
večjega deleža samskih ljudi pa je problem v tem, da je
družina kot glavni nosilec dosedanje oskrbe starih pogosto
nemočna, družba pa na to še nima ustreznega institucionalnega
odgovora. Povečano potrebo po formalnih storitvah
lahko še posebej pričakujemo pri skupini starih z malo
neformalnimi viri, ki jim ostaja kot možna izbira le še institucionalna
oskrba. Omenjena problema je moč reševati le s
komplementarnim sodelovanjem neformalnega in javnega
sektorja, ki se mora dejavneje vključiti in zagotoviti dostopnost
vsem pomoči in nege potrebnim starim, neodvisno od
njihovih materialnih, sorodstvenih in drugih razmer.
6.4 Revščina starih
Življenjska raven je eden pomembnejših elementov, ki
vpliva na socialno vključenost ali izključenost ljudi. Tako
kot za prvo in drugo generacijo velja to tudi za tretjo, za
katero je v Sloveniji značilno, da je, mnogo bolj kot drugi
dve, ogrožena z revščino.
Tveganje revščine je med starimi skoraj dvakrat večje kot
med celotnim prebivalstvom. V letu 2003 (zadnji dostopen
podatek) je v Sloveniji živelo pod mejo revščine 10,0%
prebivalstva (leta 2002 9,9%); med osebami, starimi 65
let in več, je bilo v tem letu pod mejo revščine kar 18,5%
ljudi (v letu 2002 19,2%).
Ženske, stare 65 let in več, revščina bolj ogroža kot moške
v isti starosti. V letu 2003 je pod mejo revščine živelo 11,1%
starih moških in 22,9% starih žensk. Ogroženost se še poveča,
kadar stara oseba živi sama; v letu 2003 je bilo pod mejo
revščine kar 39,9% samskih starih. Stare ženske pogosteje
kot moški živijo same; samski stan je tako eden pomembnih
vzrokov višje stopnje tveganja revščine žensk.
Stopnja tveganja revščine je višja med osebami, starimi 65
let in več, ki niso lastniki stanovanj. V skupini prebivalcev
v starosti do 64 let ni večjih razlik v tveganju revščine glede
na stanovanjski status (precej večje je le pri najemnikih),
tveganje revščine v skupini prebivalcev v starosti 65 let in
več pa je najvišje med tistimi, ki niso lastniki stanovanj (so
bodisi najemniki bodisi uporabniki stanovanj); pod mejo
revščine je leta 2003 živelo 30,2% uporabnikov stanovanj.
Stopnja revščine je v tej skupini celo nekoliko višja kot
med najemniki (29,4%) in približno enkrat višja kot med
lastniki (17%). Delež lastnikov stanovanja je med starimi
osebami manjši kot v povprečju med prebivalci.
6.5 Dolgotrajna oskrba
Veliko starih je kronično bolnih, onemoglih in nesposobnih
poskrbeti zase. Njihovo preživetje in življenje je odvisno
od pomoči drugih oseb; potrebujejo zdravstvene storitve
in storitve socialne oskrbe, ki jim jih ne zagotavljajo člani
družine. Ker so te potrebe, ko se pojavijo, trajne in s časom
večje, to opredelimo kot potrebo po dolgotrajni oskrbi. Njena
zahtevnost in časovni obseg se z leti običajno povečujeta
in trajata do konca življenja (gl. Okvir 22).
V prihodnosti se bo delež ljudi, ki potrebujejo dolgotrajno
oskrbo, zelo hitro povečeval (gl. Tabelo 35). Vzrok je po
eni strani predvideno večje število odvisnih zaradi predvidenega
povečanega števila starih ljudi, po drugi strani pa
spremembe v vlogi družine in njenih zmožnosti, da nudi
oskrbo. Nekoč je bila oskrba izključno stvar družine, danes,
ko je odgovornost porazdeljena med družino in državo, pa
se zastavlja vprašanje, kako to razmejitev najustrezneje
urediti. Večina ljudi želi, da se jim zaradi potrebe po oskrbi
ne bi bilo treba preseliti v institucijo. Oskrbo bi zato morali
organizirati tako, da jim bo to omogočeno, vendar se v teh
primerih oskrba naj ne bi reševala le v družini. Prelaganje
prevelikega dela odgovornosti na družino lahko namreč
pomeni po eni strani preobremenjenost družine, zlasti
žensk, ki najpogosteje skrbijo za druge, po drugi strani pa
tudi finančno breme. Ob tem je gotovo pomembno dejstvo,
Okvir 22: Skupna OECD, Eurostat in WHO definicija dolgotrajne oskrbe
Dolgotrajna oskrba obsega organizacijo in zagotavljanje zdravstvenih in socialnih storitev osebam, ki zaradi zmanjšane
stopnje neodvisnosti in zmožnosti samostojnega življenja potrebujejo pomoč pri vsakodnevnih opravilih v daljšem
časovnem obdobju. Odvisnost od pomoči je lahko posledica fizičnih ali psihičnih omejitev, katerih posledica je nezmožnost
samostojnega opravljanja osnovnih vsakodnevnih opravil (ang. basic activities of daily living – ADL), kot
so: hranjenje, oblačenje, kopanje, uporaba stranišča, vstajanje iz postelje in s stola ali instrumetalnih vsakodnevnih
opravil (ang. instrumental activities of daily living - IADL), to je aktivnosti, ki so potrebne za samostojno življenje,
kot so nakupovanje, priprava hrane, pranje perila, prevozi, urejanje računov, čiščenje.
Vir: JOINT OECD, EUROSTAT AND WHO HEALTH ACCOUNTS (SHA). Guidelines for estimating long-term care expenditure in
the joint 2006 SHA data questionnaire, str. 22.