socialni razgledi 2006 - UMAR

Kako živimo
41
Okvir 9: Raziskava objektivne ogroženosti s
socialno izključenostjo (Trbanc, 1996)
Kot ogrožene s socialno izključenostjo so bile označene
tiste v raziskavo vključene osebe, pri katerih je
prihajalo do kopičenja prikrajšanosti in izključenosti
na vsaj štirih od opazovanih šestih področij. Takih je
bilo med vprašanimi 13,7%. Le 17,2% jih ni bilo prikrajšanih
na nobenem od opazovanih področij. Največ,
kar 45,1%, jih je bilo prikrajšanih na področju izobrazbe
in funkcionalne pismenosti (manj kot poklicna
kvalifikacija in nobenega formalnega ali neformalnega
izobraževanja in usposabljanja, ko so zapustili šolanje,
ali slaba funkcionalna pismenost) ter na stanovanjskem
področju (neugoden stanovanjski status ali bivanje v
podstandardnem stanovanju) - kar 43,1%. Najmanj
oseb je bilo prikrajšanih na področju socialnih stikov
in opornih mrež (14,2%).
Nadaljnja analiza strukture ogroženih s socialno izključenostjo
je pokazala najmočnejšo statistično značilno
povezanost socialne izključenosti z velikostjo kraja, v
katerem so vprašani živeli, ter s stopnjo njihove izobrazbe.
Med tistimi, ki so živeli v zelo majhnih krajih
(krajih z manj kot 500 prebivalci), jih je bilo s socialno
izključenostjo ogroženih kar 32%.
Med ogroženimi s socialno izključenostjo so leta 1994
prevladovale starejše, slabo izobražene osebe, osebe,
ki so živele v zelo majhnih (izoliranih) krajih, same
ali v razširjenih družinah, osebe, ki so se ukvarjale s
kmetovanjem (predvsem ostareli kmetje) ali so bile
brezposelne ali so opravljale občasna dela za plačilo.
Pred dobrimi desetimi leti je torej v Sloveniji še šlo za
dokaj tradicionalno sliko izključevanja, s koncentracijo
v majhnih, slabo razvitih krajih, med starejšimi in nizko
izobraženimi osebami. Ogroženost s socialno izključenostjo
se je kazala tudi pri brezposelnih (posebej slabo
izobraženih) in tistih, ki so opravljali občasna, priložnostna
dela (torej se je kot problematičen že nakazoval
vzorec opravljanja netipičnih, nestalnih del).
Leta 2003 je bila opravljena raziskava o objektivni socialni
in ekonomski vključenosti ranljivih skupin v Sloveniji. Namen
raziskave (Trbanc, Boškić, Kobal, Rihter, 2003) je bil
predvsem identificirati možne ukrepe za dvig zaposljivosti
najbolj ranljivih kategorij težje zaposljivih in neaktivnih
oseb. Zajela je sedem skupin, ki so visoko ogrožene s socialno
izključenostjo oziroma nekatere med njimi dejansko
socialno izključene 36 . Te skupine so:
- brezdomci,
- osebe s težavami v duševnem zdravju,
- odvisniki od nedovoljenih drog,
- odvisniki od alkohola,
- žrtve nasilja,
- osebe v postpenalni obravnavi,
- osebe brez dovoljenja za delo.
Intervjuji z osebami iz ranljivih skupin so pokazali visoko
stopnjo (družinske) reprodukcije vzorcev, ki vodijo v ranljivost.
To so predvsem vzorci odvisnosti, domačega nasilja
in kaznivih dejanj, ki so bili pri večini vprašanih oseb iz teh
skupin prisotni že v mladosti oz. v njihovih izvornih družinah.
Večina vprašanih iz ranljivih skupin (gl. Okvir 11) je
sicer bila vpeta v socialna omrežja (z izjemo brezdomcev),
vendar so bila ta majhna in zaprta in so pogosto vključevala
osebe, ki so imele tudi same podobne težave. Osebe
iz ranljivih skupin lahko tako iz svojih socialnih omrežij
mobilizirajo le malo podpore; tudi njihova participacija v
družbi je zelo šibka.
Položaj opazovanih ranljivih skupin z vidika zaposlovanja
in vključenosti na trg dela je izrazito slab (zelo malo jih je
zaposlenih, veliko dolgotrajno brezposelnih in neaktivnih,
pogosto opravljajo občasna dela in dela na črno). Na njihov
slab položaj na trgu dela vpliva več prepletajočih se dejavnikov,
zaradi katerih je njihova delazmožnost zmanjšana.
Ti so: pogosto nizka izobrazba in težave s funkcionalno
pismenostjo, daljše odsotnosti iz sfere dela, apatičnost in
nizka motiviranost za iskanje dela in zaposlitve (kot posledica
slabih izkušenj, nezaupanja v lastne zmožnosti in
morebitne priložnosti in/ali razvoja drugih strategij preživetja,
kot npr. prejemanje denarnih socialnih pomoči, delo
na črno ipd.), pripisana stigma in nezaupanje delodajalcev.
Raziskava ugotavlja, da so imele osebe iz ranljivih skupin
tudi precej slabih izkušenj, povezanih z delom, predvsem z
neformalnim delom (priložnostna dela in dela na črno): ‘delodajalci’
pogosto ne upoštevajo neformalnih dogovorov in
delavce izkoriščajo. Vprašani so navajali slabe izkušnje tudi
s formalnimi delovnimi razmerji (različni načini izigravanja
zakonov s strani uradnih delodajalcev, npr. nepodpisovanje
pogodb, neredna izplačila plač, prekinitve zaposlitev zaradi
bolniških in porodniških odsotnosti ipd.). Pogosto so izrazili
tudi lastno nemoč za uveljavljanje svojih pravic.
Proučevanju objektivne ogroženosti s socialno izključenostjo
je mogoče dodati še proučevanje zaznav socialne
izključenosti. Gre za zaznave in ocene posameznikov glede
njihovih življenjskih možnosti, priložnosti za participacijo
in vključenost ter občutenje pripadnosti. Skozi zaznave
izključevanja in izključenosti se odražajo tudi vrednote in
predstave o socialni pravičnosti in solidarnosti v družbi, ki
so pomembne za oblikovanje socialne politike.
36
Heterogenost znotraj skupin je sorazmerno velika, saj je bilo mogoče znotraj vsake skupine najti posameznike z zelo različnimi težavami,
v različnih fazah akutnih problemov, z različnimi usodami in izkušnjami. Hkrati pa je bilo prepletanje (prekrivanje) problemov različnih
opazovanih skupin zelo visoko.