socialni razgledi 2006 - UMAR

Socialni razgledi 2006
9
družbeno kohezijo kot povezanost v družbi. Je proces, ki
se udejanja na mikro ravni prek občutkov povezanosti in
skupinske identitete. Lockwood (1999) uporablja termin
družbene kohezije za opisovanje jakosti primarnih in
sekundarnih mrež na mikro in mezzo družbenem nivoju,
tj. trdnost vezi predvsem v primarnih družbenih odnosih.
Münch (2002) razume družbeno kohezijo v kontekstu
socialnih omrežij. Vendar pa sam pojem le ni razumljen
tako zelo ozko, ampak je razvidno, da vključuje tudi druge
dimenzije, ki delajo koncept širši od samih vezi (gl. Filipović,
2005). Modernejša pojmovanja koncept zelo razširijo,
kar povzroča nepreglednost spoznavnega polja. V diskurzu
sodobne evropske politike se kohezija namreč zliva v skupni
problemski okvir skupaj z izključenostjo. Kompleksno in
široko definicijo družbene kohezije, ki jo uporabljamo v
Socialnih razgledih, podata tudi Forrest in Kearns (2001).
Družbeno kohezijo obravnavata kot koncept, sestavljen iz
petih dimenzij: (1) skupne vrednote in državljanska (civilna)
kultura; (2) družbeni red in družbena kontrola; (3)
solidarnost, manjšanje razlik v družbi; (4) socialna omrežja
in socialni kapital; (5) navezanost na kraj oz. prostor.
Družbena ali socialna kohezija
Angleški izraz ‘social cohesion’ prevajamo kot ‘družbena
kohezija’ in ne kot ‘socialna kohezija’. Pojem
‘družbena kohezija’ se namreč nanaša na vse vidike
družbenega življenja, predvsem na področje primarnih
vezi, solidarnosti, skupnih vrednot, zavezanosti družbi
ter na zaupanje v družbi.
Družbena kohezija, kot jo operacionaliziramo v Socialnih
razgledih, ima dve razsežnosti: (1) ‘socialno izključenost’
in vključuje vprašanja neenakosti in razhajanj v družbi;
in (2) ‘socialni kapital’ in vključuje tudi vidike družbenih
povezav in vezi. Socialno izključenost in socialni kapital
opredeljujemo in razumemo kot dva delna vidika družbene
kohezije. Tako razumevanje se nam je zdelo najbolj pragmatično,
operativno in prilagojeno potrebam ter ponudbi
javnih statistik.
Socialna izključenost
Kot smo že napisali, se s konceptom družbene kohezije izrazito
povezuje koncept socialne izključenosti. Razmejitev je
izrazito nejasna v političnem diskurzu, kjer se v nekaterih
primerih koncepta uporabljata celo kot sopomenska (Filipović,
2005: 168). Zaradi večpomenskosti je ta koncept zelo
dovzeten za rabo (in tudi zlorabo) v politične in ideološke
namene. Bistvo pristopa k proučevanju socialne izključenosti
je proučevanje družbene neenakosti skozi družbeno
polarizacijo na horizontalnem nivoju, med tistimi ‘znotraj’
in tistimi ‘zunaj’ oziroma tistimi ‘v centru’ in tistimi ‘na
periferiji’ torej.
Angleška izraza ‘social exclusion/inclusion’ je možno
prevajati bodisi kot družbena ali kot socialna izključenost
(vključenost). Razlika je v širini predmeta opazovanja, saj
se družbena izključenost nanaša na vse aspekte družbenega
življenja (na primer tudi na družbeno stratifikacijo), medtem
ko se socialna izključenost nanaša predvsem na vidike, ki
so povezani z (re)distribucijo dobrin, možnosti in priložnosti
ter z doseganjem eksplicitnih standardov družbene
pravičnosti. ‘Družbena izključenost’ je torej širši pogled
in vključuje tudi socialno izključenost. Ker pa opazujemo
in proučujemo predvsem procese in mehanizme izključevanja
iz splošnih družbenih dobrin, institucij, možnosti in
priložnosti (na to se nanašajo tudi politike vključevanja),
je smiselno uporabljati izraz ‘socialna izključenost’. Večina
raziskovalcev tudi ugotavlja, da proučevanje socialne
izključenosti dodaja starim konceptom (ki proučujejo v
glavnem distribucijski vidik neenakosti) nove poudarke,
predvsem relacijski vidik, ki poudarja pomembnost participacije
tako v družbenem in političnem življenju kot v
socialnih omrežjih (s tem pa usmerja pozornost na dejavnike
družbenih neenakosti, ki so bili v sklopu tradicionalnih
pristopov revščine, marginalnosti in diskriminacije zanemarjeni).
Ključne lastnosti in opredelitve socialne izključenosti lahko
strnemo v štiri točke (gl. npr. Room, 1995; Atkinson, 1998;
Sen, 2000; Mayes in dr., 2001; Muffels in dr., 2002):
1. S socialno izključenostjo razumemo izključenost
oziroma slabo vključenost posameznikov ali skupin v
sisteme političnega, ekonomskega in socialnega delovanja
družb, v katerih živijo. Gre za izključenost oz.
izključevanje pri dostopu do institucij in družbenih virov
ter sodelovanja v njih, za izključevanje pri splošno razpoložljivih
priložnostih in možnostih, ki so pomembne
za posameznikovo materialno in socialno varnost ter
zagotavljanje življenjskih virov in življenjskih pogojev.
Socialno izključenost pogosto spremlja slaba vpetost
posameznikov v mreže medosebnih odnosov in njihova
slaba participacija v družbenem dogajanju (npr. politična,
kulturna participacija).
2. Socialna izključenost je relacijski pojem, saj se vključenost
ali izključenost posameznikov in skupin proučuje
v odnosu do ostalih v družbi (podobno velja tudi za
socialne pravice, ki so relacijske narave, saj se situacije
in življenjski pogoji posameznikov in skupin tudi
proučujejo v odnosu do ostalih v družbi).
3. Bolj kot na stanju socialne izključenosti je poudarek
na procesih izključevanja, v katerih se kopičijo različne
dolgotrajne prikrajšanosti in izključenosti v tako
imenovani ‘spirali tveganj’. Tu se posamezne oblike
prikrajšanosti in izključenosti sopogojujejo in vodijo k
drugim, vse bolj kompleksnim. Socialno izključevanje
je multidimenzionalen pojav.
4. Poudarek pri proučevanju socialne izključenosti je na
iskanju in razlagi vzrokov, ki sprožajo procese izključevanja,
ter razlagi njihovih medsebojnih relacij. Sen
(2000), na primer, deli socialno izključevanje na aktivno
in pasivno. Pri aktivnem izključevanju gre za namerno
zakonsko ali sistemsko izključevanje, ko določenim
populacijskim kategorijam ali skupinam niso priznane
vse pravice in možnosti, ki sicer veljajo v družbi - na
primer, omejevanje statusa državljanstva beguncem
ali ekonomskim migrantom, iz česar za slednje sledijo