socialni razgledi 2006 - UMAR

Slovenija - dolgoživa družba
111
delavce ipd.), bi bilo treba poudariti gerontološke vsebine.
Problematiko starih je namreč mogoče učinkovito
reševati le interdisciplinarno.
- razvijati in okrepiti zbiranje podatkov za pripravo
kazalnikov zdravja in zdravstvenega sistema ter
usmerjati financiranje v raziskovalne in razvojne
projekte na področjih, kjer napovedujemo največje
potrebe v povezavi s staranjem prebivalstva, vključno z
raziskavami na področju promocije zdravja starejših.
- čim bolj in čim dlje vključevati stare v aktivno
življenje in preprečevati njihovo socialno izključenost.
Znano je, da različni socialni vzroki vplivajo na
zdravstveno stanje ter potrebo po storitvah zdravstvene
in dolgotrajne oskrbe, zato pri zmanjševanju potreb po
teh storitvah tega vidika ne smemo prezreti. Prav tako
ne smemo prezreti pomena dostopnosti medicinskotehničnih
pripomočkov, ki ljudem omogočajo kakovostnejše
življenje in vključevanje v družbo.
Od vseh sistemov socialne zaščite, na katere bo vplivalo
staranje, je v Sloveniji najbolj akutna potreba po prenovi
obstoječega sistema dolgotrajne oskrbe. Obseg potreb
po dolgotrajni oskrbi, hitrost njihovega povečevanja in
predvideno povečevanje izdatkov kažejo, da postaja njena
ureditev vprašanje, ki ga bodo morale reševati vse evropske
države. Vse več držav potrebo po dolgotrajni oskrbi
obravnava kot novo socialno tveganje, katerega reševanje
ni možno prepuščati predvsem družini, ampak potrebuje
premišljeno sistemsko ureditev. Vsebinski razlogi za pripravo
celovite sistemske rešitve so zlasti (i) nepovezanost
obstoječih sistemov; (ii) neenakost v pravicah in dostopu
do storitev; (iii) spremembe vloge in zmožnosti družine pri
oskrbi starejših članov; (iv) demografske spremembe; in (v)
potreba po dolgoročni javnofinančni vzdržnosti sistema.
Glede na to, da v Sloveniji določen del prebivalcev, za
katere je možno že danes ocenjevati, da so potrebni oskrbe,
vanjo ni vključen, in da bo treba poskrbeti za večjo enakost
v dostopu, je pričakovati pritisk na povečanje izdatkov tudi
zaradi večjega deleža starih ljudi, ki se bodo želeli vključiti
v organiziran sistem oskrbe, in ne le zaradi večjega števila
starih ljudi. Zato je treba:
- vzpostaviti enovit sistem dolgotrajne oskrbe, ki bo
zagotavljal učinkovitost, racionalnost in socialno
pravičnost. V Sloveniji že nekaj časa potekajo aktivnosti
za pripravo novega sistema dolgotrajne oskrbe, in
sicer v smeri uvedbe posebnega socialnega zavarovanja.
V novem sistemu bo izredno pomembno najti ustrezno
ravnovesje med javnimi in zasebnimi izdatki, ki bo po
eni strani zagotavljalo javnofinančno vzdržnost sistema,
po drugi strani pa bo omogočalo enakost v dostopu tudi
prebivalcem s slabšim gmotnim stanjem.
- okrepiti izvajanje oskrbe na domu. Zaradi želja in
potreb ljudi, da živijo v svojem okolju, se bodo povečale
potrebe po kompleksnem zdravstvenem varstvu in
negi na domu, kar mora biti kombinirano z ustreznimi
oblikami oskrbe. V Sloveniji se je v preteklosti hitreje
širila mreža institucionalnih oblik dolgotrajne oskrbe,
ki so marsikdaj dražje in ljudem manj prijazne, različni
problemi, ki povzročajo zastoje v širitvi oskrbe na
domu, pa ostajajo še naprej nerazrešeni. Nov sistem
mora spodbuditi predvsem oskrbo na domu z uvedbo
mehanizmov, ki bodo (i) dali tej obliki prednost pred
drugimi; (ii) zagotavljali ustrezno koordinacijo izvajanja
storitev za ljudi, ki bi želeli ostati doma, ter (iii)
spodbujali in podpirali tudi neformalno oskrbo, katere
nosilci so družinski člani, ki opravijo večino potrebne
pomoči na domu v primeru bolezni, ter nevladne in
prostovoljske organizacije.
Na obseg potreb po dolgotrajni oskrbi pomembno vplivata
zdravstveno stanje ljudi in njihove funkcionalne zmožnosti.
Od tega je namreč odvisna stopnja njihove samostojnosti
oziroma odvisnosti in s tem potreba po pomoči drugega. Da
bi odpravili potrebo po dolgotrajni oskrbi ali pa jo pomaknili
v kasnejša življenjska leta, bi morali razvijati promocijo
zdravja, programe preventivne dejavnosti in rehabilitacije
ter druge aktivnosti, na katere smo opozorili v zvezi s potrebo
po podaljševanju števila t. i. ‘zdravih let’.
Za kakovostno starost so pomembni medčloveški odnosi,
odnosi starih z drugima generacijama in preprečevanje
osamljenosti. Reševanje izzivov starajoče se družbe ne
pomeni le reševanja materialnih problemov, skrbi za prilagoditev
in vzpostavitev finančne vzdržnosti pokojninskega,
zdravstvenega, socialnovarstvenega in drugih sistemov,
ampak nujno tudi premagovanje predsodkov pred starostjo
in odpravo marginaliziranosti starih ljudi. Le tako bodo
odpravljene glavne ovire za kakovostno staranje in povezanost
generacij. Ob bok reševanju problemov materialne
preskrbljenosti je torej treba postaviti vprašanje reševanja
nematerialnih potreb. Družba, ki se stara, si ne more in ne
sme privoščiti, da bi bil tako velik del njenega prebivalstva,
kot ga že predstavljajo in ga bodo v bodočnosti predstavljali
stari ljudje, le pasiven spremljevalec dogajanj ali pa
obravnavan le kot skupina, ki predstavlja strošek in breme
aktivnemu prebivalstvu. Z oblikovanjem različnih ukrepov
je torej treba starost narediti manj neprijazno za stare in
manj obremenjujočo za tiste, ki bodo zanje skrbeli.
Omogočati in spodbujati je treba vključevanje starih v
organizirane (prostočasne) dejavnosti. Vključenost v
različne aktivnosti v obdobju, ko so ljudje že upokojeni,
lahko prispeva k njihovemu boljšemu počutju in kakovosti
življenja. Ljudje, ki se izobražujejo ali ki se ukvarjajo z
različnimi hobiji, krepijo svoje mentalne sposobnosti, vzdržujejo
več socialnih stikov z okolico in so v povprečju dlje
časa sposobni skrbeti sami zase. Zato je treba razmisliti o
ustreznosti ponudbe izobraževalnih programov in organiziranih
prostočasnih aktivnosti, prilagojenih potrebam starih,
o mreži izvajalcev le-teh in o ustrezni ceni.
S prebivalstveno perspektivo so neposredno povezani tudi
pokojninski izdatki; ti bodo v prihodnosti še bolj obremenjevali
pokojninski sistem. Delež starih se bo podvojil, delež