socialni razgledi 2006 - UMAR

Slovenija - dolgoživa družba
63
stagnirala, hitro pa se je pričela zniževati šele v začetku
devetdesetih let. Prehod iz socialističnega v kapitalistični
družbeni red je tako močno vplival na rodnost prebivalstva,
da je bila ob koncu 20. stoletja rodnost v teh državah najnižja
v Evropi in na svetu; med 1,1 in 1,4 otroka na žensko.
Čeprav je bila tudi Slovenija v tej skupini držav, pa se je
hitro zniževanje rodnosti pričelo že z letom 1980.
Slovenija je v skupini evropskih držav z najnižjo rodnostjo.
Celotna rodnost, ki predstavlja povprečno število živorojenih
otrok na eno žensko v koledarskem letu, se v Sloveniji
znižuje že dobrih 100 let. V zadnjih letih 19. stoletja je
celotna rodnost znašala 5 do 6 otrok na žensko. Leta 1980
je bila celotna rodnost 2,1, četrt stoletja kasneje pa le še 1,3
(gl. SP: Tabela 41). Razlogi za zniževanje celotne rodnosti
so enaki kot drugje po Evropi. Mednje se v novejšem času
uvršča tudi prelaganje rojstev v višje starosti. Zaradi odlaganja
rojstev v višje starosti je v Sloveniji celotna rodnost
v primerjavi s končnim potomstvom (generacijski kazalnik)
podcenjena za približno četrtino.
Proces odlaganja rojstev v višje starosti se je začel v začetku
osemdesetih letih 20. stoletja. Ob koncu 19. stoletja
je bila ženska ob rojstvu svojega prvega otroka stara med
26 in 27 let. Do srede sedemdesetih let 20. stoletja se je
povprečna starost žensk ob rojstvu prvega otroka znižala na
23 let, odtlej pa se ponovno povišuje. Leta 2004 je presegla
vrednost s konca 19. stoletja, bila je 27,5 let.
Po nekajletni stagnaciji v obdobju 1999–2003 se je celotna
rodnost nekoliko povečala. Za leto 2005 je znašala 1,26
otroka na žensko. V prihodnjih letih se bodo te vrednosti
verjetno nekoliko zvišale, a bodo še vedno daleč pod vrednostmi,
ki bi zadoščale za pozitiven naravni prirast. Število
rojstev namreč ni odvisno samo od ravni rodnosti, temveč
tudi od števila žensk v rodni dobi. To število pa se je že
začelo zmanjševati.
Zelo malo žensk ostane brez otrok. Med tistimi, ki so že
zaključile rodno dobo, jih je okrog 7%. Ta delež je podoben
za vse socialne skupine. Celo med mestnim in nemestnim
prebivalstvom razlika ni velika. Razlika se pokaže šele pri
drugem in zlasti pri tretjem otroku. Verjetnost, da se bo
ženska oziroma par odločil/-la za tretjega otroka, je veliko
večja, če ženska živi zunaj mesta.
Število otrok upada z izobrazbo in zahtevnostjo poklica.
Zavestno omejevanje števila rojstev se je najprej pričelo v
mestih, v višjih socialnih slojih, med bolj izobraženimi in
med zaposlenimi ženskami, ter se postopno širilo med vse
sloje in skupine. Zaradi tega so bile razlike med posameznimi
socialnimi sloji sprva, v začetku 20. stoletja, velike, v
sedanjosti pa so majhne. Kljub temu še vedno velja, da
imajo ženske toliko manj otrok kolikor bolj so izobražene
ali opravljajo zahtevnejše poklice. Med ženskami, ki so
bile rojene v letih 1957–1961, so največ otrok rodile tiste
z nepopolno osnovno izobrazbo in najmanj tiste z višjo ali
visoko izobrazbo. Prve so v povprečju rodile 2,2 otroka,
druge pa 1,7. Če iste ženske razvrstimo po devetih glavnih
poklicnih skupinah, so razlike večje, od 1,7 do 2,4 otroka.
Daleč najvišjo rodnost, 2,4 otroka na žensko, imajo
kmetovalke (skupina kmetovalk, gozdark, ribičk in lovk).
Ženske, ki so opravljale poklice za neindustrijski način
dela, upravljale stroje in naprave ali so opravljale poklice
za preprosta dela, so rodile v povprečju 1,9 otroka, zakonodajalke,
visoke uradnice in menedžerke pa 1,7.
Rodnost je v mestih nižja kot zunaj mest. Ženske, ki so bile
rojene v letih 1957–1961, so do konca rodne dobe rodile v
povprečju 2 otroka, če so živele zunaj mesta, in 1,7 otroka,
če so živele v mestu. Razlika ni zelo velika; po statistični
definiciji mesta kar polovica prebivalstva Slovenije živi v
mestih. Podobno velika je razlika med sedmimi največjimi
mesti v Sloveniji. Največ otrok so rodile ženske v Kranju,
Velenju in Novem mestu (1,9), manj ženske v Kopru, Celju,
Ljubljani (1,7), najmanj pa tiste iz Maribora (1,6). V
Ljubljani se je za prvega otroka sicer odločilo manj žensk
kot v Mariboru, vendar so se tiste, ki so se odločile za
prvega, pogosteje kot v Mariboru odločile tudi za drugega
in tretjega.
Zniževanje rodnosti je povezano s številnimi spremembami
v življenjskih razmerah ljudi. Zaradi zmanjšane umrljivosti
otrok in mladine ni več treba roditi veliko otrok, da
bi jih nekaj dočakalo odraslost. Preoblikovanje strukture
proizvodnje, skupaj s prehodom iz vaškega v mestni način
življenja, so solidarnost prenesli iz družine na skupnost; za
zagotovitev (ekonomske) varnosti v starosti otroci niso več
potrebni, niti ni treba ostati poročen. Vedno pogosteje morajo
moški in ženske izbirati med družinskim in poklicnim
življenjem (mobilnost in napredovanje). Te spremembe v
načinu življenja so podkrepljene s spremembami nekaterih
temeljnih vrednot in s procesi sekularizacije in individualizacije.
Sodobna kontracepcijska sredstva so učinkovito
sredstvo za uravnavanje rodnosti oz. za uresničitev načrtovanega
števila rojstev.
Rodnost priseljenih ne more bistveno spremeniti rodnosti
prebivalstva Slovenije. Mnogi menijo, da bi bilo mogoče
rodnost prebivalstva Slovenije povečati s priseljevanjem,
ker da je rodnost priseljenih večja od rodnosti domačinov.
Vendar dolgoročno ni tako. Rodnost priseljenih, rojenih
pred letom 1946, je bila celo nekoliko nižja od rodnosti rojenih
v Sloveniji, v mlajših generacijah pa je nekoliko višja.
Razlog je verjetno v drugačni verski sestavi priseljenih. Ker
pa je razlika majhna in ker je delež priseljenega prebivalstva
nizek, njihova rodnost ne more bistveno spremeniti rodnosti
prebivalstva Slovenije. Poleg tega je bila doslej rodnost
druge generacije priseljenih žensk, opredeljenih z rojstvom
v Sloveniji in z neslovenskim maternim jezikom, vedno
nižja od rodnosti žensk, opredeljenih z rojstvom v Sloveniji
in slovenskim maternim jezikom. Ženske s srbskim ali
hrvaškim maternim jezikom, rojene v letih 1957–1961, so