socialni razgledi 2006 - UMAR

Slovenija - dolgoživa družba
103
Okvir 23: Oskrba starih v Sloveniji
Za večino starih je oskrba v ustanovah neželena oblika pomoči. V anketi Urbanističnega inštituta iz leta 2002 so
stare spraševali, kje želijo preživljati starost (kam in v kakšno okolje bi se morebiti preselili). Le 7,5% bi jih kot
primerno obliko bivanja zase izbralo dom za starejše, 8% pa oskrbovano stanovanje. Kot primerno družbo, ki bi jo
najraje imeli v bližini bivališča, pa jih je največ navedlo sorodnike (29,5%) in ljudi več generacij (26,4%), le 12,2%
starih oseb bi si želelo družbo izključno ljudi iste generacije.
Raziskave in izkušnje Inštituta Antona Trstenjaka kažejo, da se možnosti za družinsko oziroma domačo oskrbo starih
krčijo iz več razlogov:
- veča se delež starih, zlasti zelo starih, ki potrebujejo veliko oskrbe, delež mlade in srednje generacije pa upada;
- viša se delež starih, ki živijo sami ali skupaj z drugim starim človekom;
- družinsko oskrbo starih večinoma izvajajo zaposlene ženske, ki o oskrbi starega človeka niso poučene, izčrpavajo
pa jih že sicer skrb za lastno družino ter redna zaposlitev;
- kulturni tabu starosti povzroča podzavestni odpor do starih ljudi in njihove nemoči, kar doprinese k večji družinski
marginaliziranosti starega človeka;
- komunikacijska odtujenost in medsebojno nepoznavanje generacij zmanjšuje možnosti za obojestransko zadovoljivo
družinsko oskrbo starega družinskega člana;
- ljudje vseh generacij, zlasti pa stari, imajo velika pričakovanja glede socialnih odnosov, toda zelo malo uporabnega
znanja in veščin za dobro komunikacije med generacijami;
- stari, ki so doslej živeli v družbi relativne blaginje, so nepripravljeni na osebne, socialne in zdravstvene težave,
povezane s starostjo, zato so s prezahtevnostjo neprijetna družba mlajšim članom družine;
- stari imajo ambivalenten odnos glede družinske oskrbe: z ene strani samoumevno pričakujejo pozornost in pomoč
svojcev, z druge pa njihova visoka zavest avtonomije in samozadostnosti povzroča vedenjsko in besedno
odklanjanje pomoči svojcev (noče biti ‘v nadlego’).