socialni razgledi 2006 - UMAR

Kako živimo
23
Okvir 5: Zbirka denarnih prejemkov UMAR
UMAR je leta 1992 pričel z zbiranjem podatkov o
denarnih prejemkih prebivalcev Slovenije, katerega
namen je bila izdelava analize sistema denarnih prejemkov
in vzpostavitev kataloga teh prejemkov. V
delovnem zvezku (gl. Kersnik in dr., 2006) objavljena
analiza omogoča vpogled v sistem denarnih prejemkov
in daje osnovne informacije (vsebinske in finančne) o
vsakem posameznem denarnem prejemku za obdobje
1992–2005. Obenem predstavlja osnovo za nadaljnje
analize za potrebe UMAR, kakor tudi za analize nosilcev
programov socialne zaščite in snovalce socialne politike.
Denarni prejemki so vsi prejemki v denarju, ki jih na
podlagi zakonov (iz javnih sredstev prek javnih blagajn)
lahko prejmejo upravičenci v Sloveniji. V zbirki so leti
razvrščeni v 15 ciljnih skupin: upokojeni, invalidi,
svojci, starši, bolni, revni, brezposelni, šolajoči se,
pripravniki, veterani, potrebni pomoči drugega, žrtve
vojnega nasilja, vojni invalidi, kmetje in skupina oseb
s posebnimi zaslugami.
V strukturi celotnih sredstev za denarne prejemke je bil
največji delež sredstev namenjen upokojencem. Tem je
bilo namenjenih 49,6% celotnih sredstev, najmanjši delež
sredstev pa je bil namenjen osebam s posebnimi zaslugami
(0,1%). Tudi po številu prejemkov so prvi upokojenci
(43,2%), takoj za njimi pa starši (20,7%).
1.4 Izdatki
Struktura izdatkov za življenjske potrebščine odraža tako
dohodkovni položaj osebe/gospodinjstva kot sociodemografske
značilnosti oseb v gospodinjstvu, ki določajo njihove
potrebe. V prvo skupino sodijo npr. izdatki za hotele in
gostinske storitve, v drugo pa izdatki za izobraževanje.
V Sloveniji sta se v obdobju 1998–2002 deleža izdatkov za
hrano in brezalkoholne pijače znižala v vseh dohodkovnih
razredih. Po podatkih APG se je delež izdatkov za hrano pri
vseh štirih dohodkovnih razredih znižal za 2,2 o. t., prav tako
se je zmanjšal delež izdatkov za transport (za 2,1 o. t.). Obenem
se je povečal delež izdatkov za komunikacije (za 2,1
o. t.), deleža izdatkov za stanovanje in režijo ter rekreacijo
in kulturo pa sta se povečala za 1,2 o. t. (gl. Tabelo 8). Deleža
izdatkov za komunikacije ter rekreacijo in kulturo sta
se povečala v vseh dohodkovnih razredih, deleža izdatkov
za hrano in brezalkoholne pijače pa sta se v vseh dohodkovnih
razredih znižala. Zgornji in višji razred je povečal
delež izdatkov za obleko in obutev ter pohištvo, opremo in
storitve za gospodinjstvo, nižji in spodnji srednji pa sta jih
znižala. Spodnji, zgornji srednji in višji razred so znižali
delež izdatkov za transport, nižji razred pa jih je nekoliko
povečal. Nižji, spodnji in zgornji srednji razred so znižali
delež izdatkov za alkohol in tobak, višji pa ga je nekoliko
povečal. Hkrati so nižji, spodnji srednji in zgornji srednji
razred zvišali delež izdatkov za izobraževanje, višji razred
pa ga je znižal. Delež nepotrošnih izdatkov 7 v vseh izdatkih
je najnižji v nižjem dohodkovnem razredu (6,6% leta 2002),
najvišji pa v višjem dohodkovnem razredu (14,3%), in je
povprečju znašal 10,5%. Prevladujejo nepotrošni izdatki,
povezani s stanovanjem/hišo (gl. SP: Tabela 14).
Vzorec porabe slovenskih gospodinjstev je podoben vzorcu
zahodnoevropskih držav. Ko slovenske vzorce primerjamo
z vzorci porabe EU25, EU15 in EU10, se kot najvidnejše
razlike med vzorci porabe gospodinjstev vseh treh skupin
držav izkažejo: (1) gospodinjstva novih članic porabijo
v povprečju precej več za najosnovnejše dobrine, kot sta
hrana in stanovanje, kar odraža njihovo nižjo življenjsko
raven; (2) gospodinjstva starih članic porabijo nasprotno
relativno veliko več za dobrine, kot so rekreacija in kultura,
restavracije in hoteli, nakup vozil, obleka in pohištvo; (3)
vzorec porabe slovenskih gospodinjstev je bolj podoben
starim kot novim članicam EU; (4) od obeh skupin primerjanih
držav Slovenija izstopa po nizkem deležu izdatkov za
stanovanje in zdravje (gl. Tabelo 9). Nizke deleže izdatkov
za stanovanje bi morda lahko pojasnili z visokim deležem
lastniških stanovanj v Sloveniji (ki vpliva na višino pripisanih
najemnin) in so iz analize izvzete; nizke deleže
izdatkov za zdravje pa z razlikami v sistemih socialnega in
zdravstvenega varstva. V Sloveniji je namreč uveljavljen
neposredni sistem financiranja zdravstvenega varstva, ki
dokaj dobro deluje in lahko pojasni nižje izdatke gospodinjstev
za zdravje iz lastnega žepa.
Slika 2 kaže razmerje med osebnim standardom (izdatki za
končno potrošnjo na gospodinjstvo po kupni moči) in deležem
izdatkov, ki ga gospodinjstva namenjajo najosnovnejši
dobrini – hrani (gl. Tršelič-Selan, 2006). Delež izdatkov
gospodinjstev za hrano kaže močno negativno povezanost
(-0,81) z ravnijo celotnih izdatkov gospodinjstev za
končno potrošnjo; višja ko je raven dohodka in posledično
potrošnja, nižji je delež hrane v strukturi izdatkov. Osnovne
potrebe gospodinjstev so namreč ob višjem življenjskem
standardu prej in bolje zadovoljene, zato si lahko privoščijo
več prestižnejših dobrin. Gospodinjstva celotne EU so se
glede na omenjeni merili na sliki z nekaj redkimi izjemami
samodejno porazdelila v dve skupini, in sicer v skupino
starih in novih članic. Od novih članic se le Malta, Ciper
in Slovenija uvrstijo v skupino razvitejših evropskih držav,
gospodinjstva ostalih novih članic pa po kupni moči močno
zaostajajo za prvo skupino (in nasprotno veliko večji delež
svojih izdatkov namenjajo le za hrano).
7
Ki vključujejo nepotrošne izdatke za stanovanje/hišo (to so izdatki za velika dela in prenove ter nakup stanovanja/hiše ali zemljišča za
hišo) in druge nepotrošne izdatke (to so izdatki za življenjsko zavarovanje, prostovoljno pokojninsko in zdravstveno zavarovanje, denarne
kazni, nadomestila škode, davki in samoprispevki, varčevanje in dani transferji, kot so preživnine, vzdrževalnine, denarna darila in
prostovoljni prispevki).