socialni razgledi 2006 - UMAR

Povzetek
Primerjava porazdelitve slovenskega prebivalstva v štiri
dohodkovne razrede kaže, da je prišlo v Sloveniji v obdobju
1998–2002 do pozitivnih sprememb v socioekonomski
stratifikaciji družbe. Potrjuje pozitiven premik v zmanjšanju
neenakosti in revščine, ki ga za to obdobje kažejo
tudi drugi kazalniki (stopnja tveganja revščine, Ginijev
količnik, razmerje kvintilnih razredov 80/20). To kažejo
tako podatki o rasti dohodka v posameznih razredih (ob
povprečnem realnem povečanju dohodka na osebo za
14,7% v obravnavanem obdobju se je ta najbolj povečal v
nižjem razredu, najmanj pa v višjem razredu) kot podatki
o porazdelitvi oseb v dohodkovne razrede (povečal se je
delež prebivalcev v gospodinjstvih, ki jih je po uporabljeni
metodi določitve razredov možno uvrstiti v srednji razred).
Razlike v dohodkih so se zmanjšale in nekateri iz nižjega
in spodnjega srednjega razreda so se pomaknili navzgor.
Podatkov in raziskav o tem, kako na socioekonomsko stratifikacijo
in njene spremembe vpliva premoženje, ni.
V obdobju 1998–2002 sta se spremenili tako struktura
dohodkov kot struktura izdatkov gospodinjstev. Dohodek
iz delovnega razmerja je predstavljal bistveno manjši delež
v dohodku nižjega dohodkovnega razreda (24,8% leta 2002)
kot v povprečju (59,1%) ali pa v dohodku višjega dohodkovnega
razreda (70,7%). Za pokojnine veljajo obratne
ugotovitve. V obdobju 1998–2002 se je delež pokojnin v
skupnih dohodkih nižjega razreda povečal, delež dohodkov
iz delovnega razmerja pa zmanjšal. Spremenjena struktura
izdatkov (ter povečanje realne vrednosti dohodkov) kaže
izboljšanje dohodkovnega položaja slovenskih gospodinjstev
in spremembe načina življenja. Delež izdatkov za hrano
se je pri vseh štirih razredih znižal (za 2,2 o. t.), zmanjšal
se je tudi delež izdatkov za transport, in sicer za 2,1 o. t.
Povečal se je delež izdatkov za komunikacije (za 2,1 o. t.),
deleža izdatkov za stanovanje in režijo ter rekreacijo in
kulturo pa za 1,2 o. t. Za pokritje stanovanjskih stroškov
(stanovanje, voda, ogrevanje, elektrika) so slovenska gospodinjstva
leta 2002 namenila 19,3% svojih dohodkov,
kar je nekoliko manj od povprečja EU25 (21,4%). Izkaže
se, da je vzorec porabe slovenskih gospodinjstev podoben
vzorcu zahodnoevropskih držav EU.
Najpomembnejši vir dohodka prebivalstva so bili v tem
obdobju dohodki iz delovnega razmerja. V letu 2002 so
predstavljali 59,1% vseh virov tekočega denarnega dohodka
in so se v primerjavi z letom 1998, ko so znašali 59,7%
vseh virov, rahlo znižali. V obdobju 1998–2005 so plače
realno rasle po stopnji 2,2% povprečno letno. Dohodke,
nižje od povprečne plače, prejema dobri dve tretjini vseh
prejemnikov plač; v obdobju 1998–2002 ni bilo v tem deležu
praktično nobenih sprememb. Delež zaposlenih, katerih
dohodki so nižji od 40% povprečne plače (minimalna plača,
uvedena leta 1995, je znašala 40% povprečne plače), se
znižuje od leta 1995, ko je bil najvišji in je znašal 7,4%;
leta 2002 je bil delež zaposlenih z dohodki, nižjimi od 40%
povprečne plače, le še 3,7% vseh zaposlenih.
Socialni razgledi 2006
Drugi najpomembnejši vir tekočih dohodkov prebivalstva
so denarni prejemki iz javnih virov (tj. iz proračunov in
socialnih zavarovanj). V letu 2005 je v slovenski zakonodaji
obstajalo sedemdeset različnih denarnih prejemkov, ki so
bili opredeljeni kot zakonska pravica. V obdobju 1993–2004
jih je bilo sedem ukinjenih, trinajst na novo vpeljanih, število
njihovih prejemnikov pa se je stalno povečevalo. Tako se
je v tem obdobju število izplačevanih denarnih prejemkov
povečalo za 25%, kar pomeni za 2,1% povprečno letno,
sredstva zanje pa so realno rasla po stopnji 4,0% povprečno
letno. Pomemben vpliv na rast števila prejemkov so imele
sistemske spremembe v zakonodaji. V strukturi skupnega
števila denarnih prejemkov so na prvem mestu upokojenci
(43,2%), sledijo jim starši (20,7%). Tudi v strukturi celotnih
sredstev za denarne prejemke je bil leta 2004 največji delež
sredstev namenjen upokojencem (49,6%).
Po podatkih ankete o porabi v gospodinjstvih se je v obdobju
1998–2002 po ocenah vprašanih v večini gospodinjstev
dohodkovni položaj nekoliko izboljšal. Čeprav je leta 2002
s ‘težavami’ (z velikimi težavami, s težavami in z nekaj
težavami) shajalo 76,5% oseb, je njihov delež v obdobju
1998–2002 upadel za 3,1 o. t., delež tistih, ki so shajali ‘z
velikimi težavami’ in ‘s težavami’, za 5,0 o. t., delež oseb,
ki so z dohodkom shajali ‘z velikimi težavami’, pa za 2,1
o. t. Po podatkih SJM se je v letu 2004 prezadolžilo 18,1%
oseb (pogosto in včasih), kredite je brez težav odplačevalo
36% oseb, 42,1% pa se jih sploh ni zadolžilo. V nižjih dohodkovnih
razredih je delež prezadolženih še večji; zanje
je zadolževanje največkrat že tudi prezadolževanje.
Tudi javnomnenjski podatki kažejo, da se je v obdobju
1995–2005 zadovoljstvo prebivalcev z njihovim materialnim
stanjem povečalo, še zlasti po letu 2000. Z dohodkovnim
položajem je bilo leta 2005 zadovoljnih 50,3%
oseb, nezadovoljnih pa 14,8%. Delež oseb, zadovoljnih z
materialnim stanjem, se je v obdobju 1995–2005 povečal
(za 21,3 o. t.). Nasprotno se je delež oseb, ki so s svojim
materialnim stanjem nezadovoljne, v istem obdobju
zmanjšal (za 15,7 o. t.).
Stopnja tveganja revščine se v zadnjih letih znižuje; v
obdobju 1998–2003 se je znižala za 1,8 o. t. Preračunana
z dohodki v naravi je leta 2003 znašala 10% in je bila za
1,7 o. t. nižja od stopnje, preračunane brez dohodkov v
naravi, v obdobju 1998–2003 pa v povprečju za 2 o. t.
(samozaposlenim so dohodki v naravi stopnjo tveganja
revščine v obdobju 1998–2003 znižali za kar 8,4 o. t.).
Med vsemi državami EU25 ima Slovenija drugo najnižjo
stopnjo tveganja revščine (na prvem mestu je Češka z 8%;
v povprečju držav EU25 znaša 15%), sledijo Luksemburg
in Finska z 11-odstotno ter Madžarska in Nizozemska z
12-odstotno stopnjo tveganja revščine.
K zmanjševanju tveganja revščine znatno pripomorejo
socialni transferji. Brez socialnih transferjev (in s pokoj-
1