Gradim slovenski jezik 5 - Praktik

12 Simon, že spet imaš odtrgan jezik!1. del, str. 90–95, predvideno število ur: 2Operativni cilji:– razumevanje in raba večpomenskih besed,– opazovanje in opisovanje pomenske strani besede,– razumevanje in raba izrazov večpomenka in enopomenka.Ciljna tema: Večpomenke in enopomenke.Besede so znamenja, s katerimi kaj poimenujemo (npr. bitje, stvar, lastnost, število, dejanje, časovnorazmerje, sebe ali naslovnika, svoje mnenje ali doživljanje …). Zato vsaka beseda nekaj pomeni– torej ima pomen.Z isto besedo pogosto poimenujemo razne stvari, ki imajo podobno obliko (npr. gibljiv mišičnatorgan v ustni votlini in njemu podoben zgornji del čevlja → jezik), so funkcijsko povezane (npr. gibljivmišičnat organ v ustni votlini in sredstvo za govorno dejanje, ki ga opravljamo s tem organom →jezik) ipd. Take besede imajo zato več pomenov, so torej večpomenske (npr. jezik = 1. gibljiv mišičnatorgan v ustni votlini, 2. sredstvo za sporazumevanje, 3. zgornji del čevlja ... ).V slovenščini ima večina besed več pomenov – torej prevladujejo večpomenke oz. večpomenske besede(tako je tudi v drugih jezikih). Enopomenk oz. enopomenskih besed je malo – take so načelomastrokovne besede oz. termini (npr. glagol, meningitis, fotosinteza, izohipsa); ti morajo biti enopomenskizaradi praktičnih/pragmatičnih razlogov (tj. da v strokah ne prihaja do pomenskih nejasnosti).Opozorilo: Večina učencev na razredni stopnji pozna izhodiščni oz. prvi pomen večpomenske besede,med preostalimi pomeni pa načeloma poznajo le tiste, s katerimi se srečujejo v vsakdanjem življenju(tako npr. za besedo kljun učenci vedo, da pomeni prednji podaljšani roženi del glave z ustno odprtinopri ptičih, ne pa tudi, da pomeni prednji, kljunu podoben del ladje ali čolna). Kdor ne poznavseh pomenov večpomenske besede, ima lahko težave pri razumevanju besedila, v katerem je danabeseda uporabljena v neznanem pomenu (npr. Simon, že spet imaš odtrgan jezik! – beseda jezik tu nepoimenuje gibljivega mišičnatega organa v ustni votlini, temveč zgornji del čevlja); v takih primerihsi sicer lahko pomaga tako, da iz sobesedila sklepa o pomenu dane besede.Učitelj naj s sistematičnimi vajami razvija poimenovalno zmožnost (oz. besedni zaklad) učencev, npr.tako, da učenci– poimenujejo narisane stvari z isto besedo in povedo, v katerih primerih so lahko stvari poimenovanez isto besedo,– naštejejo čim več pomenov dane besede in ugotavljajo, na osnovi česa so stvari poimenovane z istobesedo,– večpomenske besede uporabijo v povedih,– berejo povedi in iz sobesedila sklepajo o tem, kaj v teh povedih pomeni/poimenuje dana večpomenskabeseda (tako spoznajo, da si pri prepoznavanju pomena besede lahko precej pomagajo ssobesedilom – ne pa, da takoj obupajo ali sprašujejo učitelja, kaj pomeni katera beseda),– v slovarju (v knjižni ali elektronski obliki) poiščejo dano besedo in opazujejo njeno pomensko razlago(tako se navajajo tudi na delo s slovarjem).Učitelji naj se zavedajo, da bogat besedni zaklad (oz. razvito poimenovalna zmožnost) ne predstavljale obvladanje čim večjega števila besed, temveč tudi obvladanje čim večjega števila pomenov enebesede.Še to: Jezikoslovje ločuje večpomenske besede od t. i. enakozvočnic (homonimov) – enakozvočnice106