Gradim slovenski jezik 5 - Praktik

29 Knjige, filmi, izdelki so stvaritve2. del, str. 116–122, predvideno število ur: 3Operativni cilji:– ločevanje občnih imen od lastnih,– pisanje enobesednih in večbesednih stvarnih lastnih imen,– prepisovanje stvarnih lastnih imen s pisanimi črkami,– vrednotenje zapisa, odpravljanje pravopisnih napak in utemeljevanje svojih popravkov,– povzemanje pravil za pisanje enobesednih in večbesednih stvarnih lastnih imen.Ciljna tema: Pravopis – velika začetnica v stvarnih lastnih imenih.Stvari/stvaritve (npr. knjige, časopise, slike, zakone …) poimenujemo z občim ali lastnim imenom– z občim imenom poimenujemo katerega koli predstavnika iste vrste (npr. knjiga, časopis, slika),z lastnim imenom pa poimenujemo posameznika, tj. njegovo posebnost, enkratnost (npr. Pestrna,Delo, Sejalec).Lastna imena, s katerimi poimenujemo posamezne stvari/stvaritve, imenujemo stvarna lastna imena;vedno jih začnemo pisati z veliko začetnico (npr. Pestrna, Delo, Sejalec) – tako poudarimo posebnost,individualnost, enkratnost poimenovane stvari/stvaritve.Stvarna lastna imena so iz ene besede ali iz več besed (prim. Pestrna – Grivarjevi otroci, Delo –Primorske novice, Sejalec – Pred lovom) – torej so enobesedna ali večbesedna. Enobesedna stvarnalastna imena pišemo z veliko začetnico (npr. Pestrna), v večbesednih pa pišemo prvo besedo z velikozačetnico, neprve besede pa načeloma z malo začetnico (npr. Grivarjevi otroci) – razen če niso žesame lastna imena (npr. Zvezdica Zaspanka, Maček Muri, Zgodbe iz Amerike).Opozorilo: Učenci naj postopoma in sistematično razvijajo svojo zmožnost pisanja stvarnih lastnihimen, npr.:– Najprej primerjajo vlogo stvarnih občih in lastnih imen (npr. knjiga – Pestrna) – tako prepoznajoposebno vlogo lastnih imen ter usvojijo merilo za ločevanje lastnih imen od občih.– Nato opazujejo vlogo in zapis enobesednih stvarnih lastnih imen – tako usvojijo pravilo o pisanjuenobesednih stvarnih lastnih imen z veliko začetnico.– Opazujejo sestavo in zapis »pravopisno nekritičnih« večbesednih stvarnih lastnih imen (npr.Pionirska knjižnica, Lukec in njegov škorec) – tako spoznajo, da je precej stvarnih lastnih imen izveč besed in da v njih pišemo prvo besedo z veliko začetnico, neprve besede pa načeloma z malo(npr. Pionirska knjižnica, Lukec in njegov škorec).– Nato primerjajo zapis neprvih besed v danih »nekritičnih« in »kritičnih« večbesednih stvarnihlastnih imenih (npr. Mali upornik, Pekarna Mišmaš) ter tako usvojijo edino posebnost v pisanjuneprvih besed v stvarnih lastnih imenih, tj.: Če je neprva beseda v stvarnem lastnem imenu že samalastno ime, jo pišemo z veliko začetnico (npr. Pekarna Mišmaš).Učitelj naj pozorno opazuje, ali je učenec usvojil dano pravilo – šele nato naj ga vodi k naslednjemu.Pri utrjevanju naj učence spodbuja ne le k reševanju nalog, temveč tudi k utemeljevanju rešitev.Pazi naj tudi na to, da ne bo izbiral zapletenih oz. »eksotičnih« primerov (tj. takih, ki niso splošnoznani).220