Gradim slovenski jezik 5 - Praktik

je kratek); nenaglašene samoglasnike v besedi pa vedno izgovarjamo samo kratko. Zato pravimo,da so nenaglašeni samoglasniki v slovenščini vedno kratki, naglašeni samoglasniki pa so dolgi alikratki – vendar to zadnje že spet velja samo za knjižno slovenščino in osrednja slovenska narečja,medtem ko so naglašeni samoglasniki v štajerskih narečjih vedno le dolgi, v rovtarskih narečjih paso večinoma kratki. Trajanje naglašenega samoglasnika je torej v knjižnem jeziku pogosto drugačnokot v neknjižnem jeziku (tj. v učenčevem prvem jeziku), zato je to še eno od t. i. kritičnih mestpri učenju knjižne izreke, morda celo najbolj kritična (tudi zato, ker ni preprostega pravila o tem,kdaj je naglašeni samoglasnik dolg in kdaj kratek.)Tvarna stran zapisane besede sestoji iz pisnih znamenj (črk) in pravil pisanja.– Slovenska pisava je glasovna; to pomeni, da s pisnim znamenjem (črko) zaznamujemo glas (ne pazloga ali besede). Ta pisava je bolj ekonomična od zlogovne oz. besedne (saj si je treba zapomnitiprecej manj pisnih znamenj, npr. Slovenci samo 25), hkrati pa je bolj abstraktna – pri pisanju besedeje treba razmišljati o njeni glasovni sestavi in o črkah, ki pripadajo določenim glasovom. Prvi pogojza pisanje besed je torej zmožnost razločujočega poslušanja (tj. glaskovanja/razčlenjevanja izgovorjenebesede na glasove), temu pa sledijo: obvladanje črk, »preslikava« glasu v ustrezno črko,pomnjenje zaporedja glasov, obvladanje smeri pisanja (tj. od leve proti desni), strnjeno pisanje črkene besede itd.Slovenska pisava je latinica (ne pa cirilica), in sicer gajica (tj. tista latinična pisava, ki ima črkes strešico, npr. č, ž, š). Gajico smo sredi 19. stol. prevzeli od Hrvatov (ti pa nekaj let pred tem odČehov – le da je Ljudevit Gaj češko pisavo priredil za potrebe hrvaškega jezika). Slovenci gajicenismo priredili za potrebe slovenščine, zato ima nekaj pomanjkljivosti, npr. nima toliko črk, kotje slovenskih knjižnih glasnikov (tj. ima 25 črk za 29 glasnikov), zato se nekaj glasnikov piše zisto črko (npr. ozki e, široki e in polglasnik s črko e; ozki o in široki o pa s črko o). /Zaradi tega pripisanju po navadi nimamo težav, pač jih imamo pri branju – npr. kako naj preberemo črko e → kotozki e, široki e ali polglasnik?/. Težave so tudi s pisanjem dvoustničnega u – ta namreč nima svoječrke, pač pa ga v enih besedah pišemo s črko v (npr. cev), v drugih z l (npr. cel) in v tretjih celo z u(npr. nauk).– Besede torej pišemo s posebnimi latiničnimi črkami ter pri tem upoštevamo t. i. pravopisna pravila– to so npr. pravila o zapisovanju glasov, o pisanju skupaj oz. narazen, o deljenju in o rabi velikezačetnice; če zapisujemo prevzete besede, jih pišemo po pravilih, zapisanih v Slovenskem pravopisu2001.Opozorilo: Učenci imajo precej težav s pisanjem soglasnikov, in sicer zato, ker teh ne zapisujemopo fonetičnem načelu (tj. Piši, kot govoriš.), temveč po morfonološkem načelu, tj. s tistimi črkami,ki ustrezajo njihovemu izgovoru pred samoglasniki (npr. cel – cela; cev – cevi; mož – moža). Zato sepogosto zgodi, da učenci v izgovorjeni besedi sicer prepoznajo soglasnik (npr. moš, glazba), vendarga ne smejo zapisati s črko, ki mu »pripada«, temveč morajo besedo v mislih preoblikovati tako, dakritičnemu soglasniku sledi samoglasnik (npr. moša, glazu); nato ugibajo, kako je prav (npr. moša alimoža; glazu ali glasu), se odločijo in zapišejo soglasnik z ustrezno črko (npr. mož, glasba).Take težave so z zapisovanjem– zvenečih nezvočnikov (b, d, g, z, ž, dž) na koncu besede (npr. mlad) ali pred nezvenečimi nezvočniki(p, t, k, f, s, š, h, c, č; npr. sladka, težka).– nezvenečih nezvočnikov ( p, t, k, f, s, š, h, c, č) pred zvenečimi nezvočniki (b, d, g, z, ž, dž; npr.glasba),– dvoustičnega u na koncu besede (npr. cev, cel) ali pred soglasnikom (npr. novčič, polh).Ker pri govorjenju ne prekinjamo govornega toka za vsako besedo, temveč izgovorimo več besed skupaj(tj. brez presledka), imajo učenci pogosto težave s prepoznavanjem meje besed, zato napišejo skupajveč besed, zlasti nikalnico ne in glagol (npr. nedelam, nebo), predlog in naslednjo besedo (npr. všoli,zbratom, namizi), zložene glagolske oblike (npr. bopovedal, ješel), glagole s se (npr. sesmeje, zdeloseje), naslonsko obliko osebnega zaimka in naslednjo besedo (npr. videl gaje). Včasih pa mislijo, da greza dve besedi, zato dela iste besede napišejo narazen (npr. po zimi, v časih, od dati, pre hitro).113