TEORIJA GRAVITACIJE

na površini precej razmazani, tako da tudi te zvezde niso preveč natančno potrdilegravitacijskega rdečega premika. Najbolj natančno sta pojav izmerila Pound in Rebkakar v gravitacijskem polju Zemlje, vendar s pomočjo izredno občutljive Mössbauerjevespektroskopije. Ta napoved teorije relativnosti je torej dobro preverjenain jo imamo za pomembno podporo ideji, da mora biti teorija gravitacije metričnateorija.Zadnji od pojavov povezanih z razširjanjem svetlobe v polju velike mase je zakasnitevsvetlobe. Poskus, ki pokaže tako zakasnitev je naslednji. Opazovalca vdveh oddaljenih relativno mirujočih točkah v prostoru (℘ in ℘) komunicirata s svetlobo.Če med njima ni nikakršne mase, ugotovita, da je za prenos signala med njimapotreben čas ∆t = d(℘,℘) , pri čemer je d(℘, ℘) razdalja med točkama ℘ in ℘. Čecpa se v bližini poti med opazovalcema znajde velika masa, se čas, ki je potreben zakomunikacijo podaljša.Do časa za prelet fotona med dvema točkama v prostoru pridemo s pomočjo znaneenačbe orbite iz s pomočjo dejstva, da se vzdolž orbite ohranja vrtilna količina. Izzakona o vrtilni količini v obliki 8.11c sledi:lm dτ = ( 1 + 2M ∗ )r 2 dϕ (I.18)rZvezo med parametrom τ in koordinatnim časom t dobimo iz zakona o ohranitvienergije 8.11b v obliki:dτ = dt ( 2M ∗ )1 − (I.19)γ rKo združimo 9.16 in 9.17 in upoštevamo, da je u = M ∗r≪ 1, lahko zapišemo:dt = mγ (1 + 4u)r 2 dϕ (I.20)lLimita m je dana z 8.19, zveza med r oz. u in ϕ pa je enačba orbite 9.2. S temlzapišemo 9.18 v obliki:dt = 2M ∗ 1 + 2(ǫ 2 − 1) + 2ǫ3 ǫ22 −1 ǫ 2 −1( ) cosϕc2dϕ , (I.21)1 + ǫ cos ϕpri čemer sem v skladu z 9.2 zapisal:4u 0 γ 2 =1√ǫ2 − 1(I.22)Naloga I.3: Z upoštevanjem 8.19 in 9.2 transformiraj 9.18 v obliko 9.19.79