Na prvi pogled izgleda kot bi se (A.5) in (B.2) razlikovala, pa temu pravzaprav nitako. Lagranževa funkcija (A.5) in (B.2) se razlikujeta za 1 2 m(v2 x + v2 y + v2 z ) ter začlene tipa v i R i,k x˙k , pri čemer lahko zavzameta indeksa i in k vrednosti od 1 do 3in pomeni 1 indeks za spremenljivko x, 2 za y in 3 za z. Prvi člen lahko črtamoiz Lagranževe funkcije, saj dobimo enačbe gibanja iz Lagranževe funkcije vedno zodvajanjem, zato dodatek konstante Lagranževi funkciji v smislu generatorja enačbgibanja ne spremeni. Tudi zadnji omenjeni člen lahko izpustimo s pojasnilom, da nespremeni enačb gibanja, saj nastopajo v njem komponente hitrosti delca ( x ˙′i ) samo vprvi potenci; ko v Euler Lagranževih enačbah po njih odvajamo, ostanejo konstante,ki izginejo, ko jih odvajamo po času (glej (A.3)). Torej sta Lagranževi funkciji (B.2)in (A.5) vendarle povsem ekvivalentni. Po trditvi iz naloge A.2 pa se zapiše tudiLagranževo funkcijo (A.6) v S ′ prav tako kot v S, torej√L ′ = ẋ ′2 + ẏ ′2 + z ˙ ′2Naloga B.1: Pokaži, da da L ′ iste enačbe gibanja kot L, pri čemer je L Lagranževafunkcija poljubnega mehanskega sistema, če se L in L ′ razlikujeta samo zaizraz, ki je totalni (substancialni) odvod funkcije koordinat (⃗r i ). Opomba: Dokazje mogoče najti v večini knjig iz analitične mehanike ob diskusiji Hamiltonovegavariacijskega principa.Pokazali smo, da je v Newtonovi mehaniki Lagranževa funkcija prostega delcainvariantna glede na Galilejeve transformacije.Naloga B.2: Pokaži, da velja to tudi za Lagranževo funkcijo sistema delcev nakatere delujejo samo medsebojne potencialne sile, kar zapišemo, da je potencial samofunkcija relativnih koordinat parov delcev V = ∑ i,j;i≠j U(|⃗r i − ⃗r j |)Galilejeva invariantnost se je zdela očitna vse do konca prejšanjega stoletja zato,ker smo živeli z Evklidsko geometrijo dva tisoč let in zato, ker je hitrost svetlobe,največja znana hitrost, tako zelo velika, da ljudem ni padlo na pamet, da ni takoenostavno sinhronizirati ur v različnih inercialnih sistemih na različno oddaljenihtočkah. Matematiki kot Gauss, Lobačevski, Bolyai kasneje pa Riemann in Weyl sose zavedali, da aksiomi evklidske geometrije niso vsi potrebni za matematično konstrukcijokonsistentne geometrije. Gauss je menda celo na skrivaj meril vsoto kotovvelikega trikotnika, ki so mu bila oglišča trije označeni vrhovi gričev, da bi ugotovil,8
če je njihova vsota res 180 o . Ugotovil je, da se merski rezultat ujema z Evklidovonapovedjo, zato je na koncu verjel, da je evklidska geometrija, čeprav neobvezna pomatematičnih pravilih, zaradi posebej visoke simetrije izbrana od Narave.Prvi dvomi v invariantnost naravnih zakonov glede na Galilejeve transformacijeso se začeli kazati koncem prejšnjega stoletja, ko je bila na pohodu Maxwellovaelektromagnetna teorija in ko se je pokazalo, da Maxwellove enačbe niso invariantneglede na Galilejeve transformacije.Zapišimo Maxwellove enačbe:a) ∇ × B ⃗ = 1 ∂E⃗c 2 ∂t + µ ⃗ 0j b) ∇ × E ⃗ = − ∂ B ⃗∂tc) ∇ · ⃗B = 0 d) ∇ · ⃗E = ρ ε 0(B.3)Za nas bolj zanimivo obliko teh enačb dobimo, če vpeljemo vektorski potencial ⃗ A inskalarni potencial φ tako, da je:⃗B = ∇ × ⃗ A in ⃗ E = −∇φ −∂ ⃗ A∂t(B.4)S tako definicijo potencialov sta enačbi (B.3b) in (B.3c) identično izpolnjeni, enačbi(B.3a) in (B.3d) pa dasta:in∇ × (∇ × A) ⃗ = − 1 c 2(∇∂φ ∂t + ∂2 A ⃗∂t ) + µ ⃗ 2 0j−∇ 2 φ − ∂ ∂t ∇ · ⃗A = ρ ε 0Uporabimo še vektorsko identiteto ∇ × (∇ × ⃗ A) = ∇∇ · ⃗A − ∇ 2 ⃗ A in preuredimočlene pa dobimo:∇ 2 A ⃗1 ∂ 2 A ⃗−c 2 ∂t 2∇ 2 φ − 1 c 2 ∂ 2 φ∂t 2= −µ 0⃗j + ∇(∇ · ⃗A + 1 c 2 ∂φ∂t )= − ρ ε 0− ∂ ∂t (∇ · ⃗A + 1 c 2 ∂φ∂t )(B.5)Končno opazimo še tole: če dasta potenciala A ⃗ in φ polji E ⃗ in B, ⃗ potem dastapotenciala:⃗A ′ = A ⃗ + ∇ψ9
- Page 2 and 3: Kazalo1 Newtonov zakon gibanja in n
- Page 4 and 5: UvodEinsteinova splošna teorija re
- Page 6 and 7: Še ena pomembna lastnost enačb (A
- Page 10 and 11: inφ ′= φ − ∂ψ∂t(B.6)nata
- Page 12 and 13: Komponente R µ ν matrike R imajo
- Page 14 and 15: Poiskati hočemo transformacijo pot
- Page 16 and 17: (A.6) zapišemo tudi v obliki:S NR
- Page 18 and 19: Iz teh dveh zahtev je mogoče izpel
- Page 20 and 21: gibalnih količin elektrona in foto
- Page 22 and 23: Poglejmo kako je sila na delec real
- Page 24 and 25: gostoto tega toka pa lahko formalno
- Page 26 and 27: Če pomnožimo gornje enačbe z ẋ
- Page 28 and 29: kot metrično teorijo, saj vpelje g
- Page 30 and 31: Lagranževa funkcija prostega delca
- Page 32 and 33: incot θ = |l +|l ϕsin (ϕ − ϕ
- Page 34 and 35: =∫ τ2τ 1√Slika 2:−(η µν
- Page 37: Naloga F.1: Pokaži, da preide (F.5
- Page 40 and 41: Ko primerjamo s (F.1), ugotovimo, d
- Page 42 and 43: Sedaj smo pripravljeni razmišljati
- Page 44 and 45: azločevanje nima smisla, zato defi
- Page 46 and 47: Upoštevali smo, da je ρ, µ u µ
- Page 48 and 49: komponentah 2 . Upoštevamo, da ima
- Page 50 and 51: Krajevne komponente polja so s tem
- Page 52 and 53: Zadnji izraz je zapisan kot baromet
- Page 54 and 55: poglavju smo se zanimali za plin in
- Page 56 and 57: 7.4 Napetostni tenzor gravitacijske
- Page 58 and 59:
dinamičen in so njegove lastnosti
- Page 60 and 61:
v splošnem 10-4=6 neodvisnih konst
- Page 62 and 63:
Naloga G.5.3: Pokaži, da sta izraz
- Page 64 and 65:
je s komponentami 0i, ki v prvem pr
- Page 66 and 67:
Vpeljemo celotno maso sistema M = m
- Page 68 and 69:
Vrtilna količina pa ima komponente
- Page 70 and 71:
Pokazalo se bo namreč, da je u 0 p
- Page 72 and 73:
Razmerje ( lm) 2nadomestimo z r 0 i
- Page 74 and 75:
[ ] 21−4učlenom u − u 1 0 1−
- Page 76 and 77:
oziroma v: (2u0 γ 2)2 + u 0 γ 2 =
- Page 78 and 79:
Opazovalec v točki ℘ 1 pa izmeri
- Page 80 and 81:
Časovni interval ∆t dobimo tako,
- Page 82 and 83:
saj je zakasnitev komaj večja od
- Page 84 and 85:
neba, angleškemu astronomu Davidu
- Page 86 and 87:
zvezni odvedljivosti funkcij f, g i
- Page 88 and 89:
pa, da je mogoče v 81 dimenzionaln
- Page 90 and 91:
Za β ≪ α dobimo iz gornjega:a
- Page 92 and 93:
nostni faktor, to je:(αa) • (αb
- Page 94 and 95:
Ena od navigacijskih naprav v podmo
- Page 96 and 97:
poti med imenovanimi točkami ( to
- Page 98 and 99:
glede na Poincaréjevo grupo kot na
- Page 100 and 101:
hitrost ima komponente ( ˙ξ i (λ
- Page 102 and 103:
Ker mora biti rešitev tega sistema
- Page 104 and 105:
potem se v koordinatni bazi η i (x
- Page 106 and 107:
1( ∂η ∂ξ=− ∂η ∂ξ+ ∂
- Page 108 and 109:
Računanja ploščine poljubno orie
- Page 110 and 111:
10.3.3 O 3-formahV 3-razsežnih mno
- Page 112 and 113:
Če sta f in h r-formi, veljaP (n)
- Page 114 and 115:
kot 1-forme invariantni operatorji,
- Page 116 and 117:
10.7 Transformacijske grupe, Lie-je
- Page 118 and 119:
τ(P,s)σ(τ(P,s),∆t)Pw(P)w(P')P'
- Page 120 and 121:
Najbolj preprosto je zapisati Lijev
- Page 122 and 123:
g je gotovo bogatejša od množice
- Page 124 and 125:
potem je vektorsko polje w levo inv
- Page 126 and 127:
Grupa G ima enoparametrične podgru