ORGANIZACIJA DELA V ZDRAVSTVENI NEGI - Visoka zdravstvena ...

nepripravljenost sodelavcev sprejemati navodila primarne medicinske
sestre;
organizacije, ki so uvedle primarno zdravstveno nego, so zahtevale le
diplomirane medicinske sestre;
praksa je pokazala, da to ni samo dražje temveč tudi neučinkovito, saj
lahko precej dela opravi manj izobraženo osebje.
7.2.5 KOORDINIRANJE PRIMERA – CASE MANAGEMENT
Model koordiniranja primera daje možnost zdravstvenim organizacijam za
izvajanje kakovostnih in stroškovno učinkovitih storitev ne glede na področje
delovanja ali finančne vire. Model ima izredno fleksibilno strukturo. Začetki
modela segajo v leto 1985 in kot navajata (Cohen in Cesta 2001, str. 495, cit. po
Zander, 1985), je nastal kot posledica primarnega modela v smeri kakovosti, k
izidom usmerjeni zdravstveni negi in obvladovanju stroškov.
Ta model omogoča prepoznavanje, koordinacijo in nadziranje izvajanja služb, ki
so potrebne za doseganje želenih izidov zdravstvene nege pri pacientu v
določenem časovnem obdobju. Pomembni elementi za izvajanje modela so:
sodelovanje vseh udeležencev zdravstvenega sistema, predvsem je
pomemben interes pri negovalnem kadru in zdravnikih,
prepoznavanje pričakovanih izidov pacienta v časovnih okvirih
(skrajševanje ležalne dobe…),
uporaba principov kontinuiranega izboljševanja kakovosti,
pospeševanje strokovne prakse,
izboljšanje zadovoljstva pacientov,
izboljšanje zadovoljstva zaposlenih.
Model koordiniranega primera je primeren pri homogeni populaciji z velikim
številom pacientov z enako diagnozo. Optimalno je, da se na oddelek sprejme
več kot 50 % pacientov s 5 ali manj SPP (skupine primerljivih primerov), kar
omogoča vključevanje manjšega števila profesionalnih skupin v zdravstveno
oskrbo in pisanje manjšega števila načrtov vodenega primera.Sistem SPP
omogoča razvrščanje pacientov v skupine, za katere porabimo podobno količino
virov (Ceglar, Jelisavčić, Jerčinovič in sod., 2008, str. 14).
Internistično področje ima mnogo potreb po uvedbi tega modela. Pacienti so
pogosto starejši, težje zagovarjajo svoje potrebe, pogosteje pride do neželenih
dogodkov v okviru dolgotrajne in zapletene hospitalizacije. To pomeni za
bolnišnico višje stroške in intenzivno rabo virov. Potek zdravljenja internističnega
pacienta je težko planirati, ker je nepredvidljiv. In prav to je razlog za uvedbo
modela. Pri teh pacientih se potrebe dnevno menjajo, zato je pomembno, da je
vse, kar se zgodi planirano, in da se ničesar ne zgreši. Kriteriji za izbiro
pacientov, ki so vodeni, morajo biti individualno določeni s presojo, ki pokaže na
skupine z visoko uporabo virov. To ni edino merilo in kot navajata (Cohen in
54