Nomotehnične smernice - Služba Vlade Republike Slovenije za ...

161
Nomotehnične smernice
urejeno), ne da bi se štelo, da ima tako normiranje tudi ustavnopravni
učinek retroaktivnosti. To so (lahko) zlasti primeri s področja prava davščin
in drugih, z zakonom določenih obveznosti na različnih področjih,
ko se (običajno) denarni zneski, cenzusi in podobno (kot del izvrševanja
zakona) določajo ali spreminjajo za določeno (celotno, običajno letno)
obdob je, na katero se nanašajo. Sem lahko teoretično (odvisno od vsakokratne
posamične ureditve) spada npr. sprememba (ne: uvedba) določene
davčne stopnje v tekočem letu za davek, ki se odmeri šele po
izteku leta, ali določitev nekega zneska, ki velja za celotno (zaokroženo)
obdobje, na katero se nanaša. Za (zgolj) navidezno retroaktivnost morajo
biti kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji:
– da gre za že obstoječ (vzpostavljen) sistem, ki se, praviloma s spremembo
zakona (ali izvršilnega predpisa), v bistvu samo (delno)
izvršuje,
– dopolnilna oziroma spremenjena ureditev se mora nanašati na neko
določeno, vnaprej znano časovno obdobje (npr. koledarsko leto),
– da so pravne posledice take ureditve znane vnaprej, nastopijo pa
šele po njeni uveljavitvi, ali pa celo šele po izteku znanega, vnaprej
določenega obdobja, na katero se nanaša.
Prav tako ne gre za pravo, temveč za nepravo retroaktivnost, če predpis
za podlago urejanja jemlje (že) obstoječe pravnorelevantne in dejanske
danosti (lastništvo, obstoječe delovno razmerje, zakonsko zvezo …) in
nanje naveže (opre) vsebinsko urejanje. Taki predpisi niso izjema, temveč
zelo pogosti. Tak predpis lahko – splošno samo z učinkovanjem za
naprej – nalaga tudi nove obveznosti, zapovedi in prepovedi, spreminja
razmerja ali status (pogosto, glede na naravo stvari, povezano tudi s
prehodnimi obdobji za potrebne uskladitve z novim predpisom oziroma
njegovo spremembo). Take določbe pomenijo, da gre za nepravo retroaktivnost,
ker zakon sicer jemlje za podlago določeno stanje v preteklosti,
veže pa nanj posledice novega (oziroma spremembe obstoječega)
zakona z učinkom »ex nunc«. Neprava retroaktivnost je načelno dopustna,
vendar pa je tudi z njo lahko prizadeto načelo zaupanja v pravo in
v njegovo stabilnost. Čeprav je taka retroaktivnost v praksi včasih zaradi
prevladujoče javne koristi potrebna, pa ima svoje (ustavno)pravne
meje, ker tudi zanjo v celoti veljajo pogoji oziroma prepovedi iz drugega
odstavka 155. člena ustave. V tem smislu in okvirih je torej ustavno-
140