Nomotehnične smernice - Služba Vlade Republike Slovenije za ...

Notranja ureditev in sestavni deli predpisa
Posamezni odstavki lahko vsebujejo tudi še nadaljnje razčlenitve (kazuistično
normiranje) v obliki (tj. označene z) alinej, točk z arabskimi
številkami ali malih črk z oklepajem; potreba po tem in izbira je stvar
redaktorja in odvisna od vrste, obsega in pogostosti naštevanja oziroma
normiranja (taksativno, eksemplifi kativno) v posameznem predpisu.
Male črke z oklepajem se lahko uporabijo tudi za (še) podrobnejšo
razčlenitev posamezne številke v odstavku; sicer ima nomotehnično
označevanje z (arabskimi) številkami prednost pred označevanjem s črkami.
Vsi odstavki v zakonu (razen če ima člen samo en odstavek) morajo
biti označeni s tekočo zaporedno številko v oklepaju, ki se postavi pred
začetkom besedila odstavka (tako bi morali biti pravilno označeni tudi
odstavki v naši ustavi; v nekaterih ustavah so dodatno s posebno številko
posebej označeni tudi posamezni stavki). Izjema glede označevanja
odstavkov velja tudi pri novelah (primerjaj št. 74). Tako dosledno označevanje
odstavkov bistveno prispeva k preglednosti in praktični uporabnosti
besedila ter olajšuje pravilno citiranje, noveliranje kot tudi izdelavo
prečiščenih besedil. Iz teh razlogov je treba tako označevanje praviloma
uporabiti tudi v vseh izvršilnih predpisih. Že najmanjša tiskovna napaka
(nepreciznost) pri oblikovanju besedila – tudi že v fazi sprejemanja zakona
oziroma drugega predpisa ter po njegovi objavi – lahko vzbudi nejasnost
in dvom o tem, kje se konča in začne naslednji odstavek, torej koliko
jih je in kateri to so v posameznem členu predpisa. Odstavki členov
se vedno, ne glede na številčno oznako, citirajo z besedo (»prvi odstavek«,
pa tudi »štiriindvajseti odstavek«). Enako pravilo velja tudi za alinee
(»prva alinea«, »štiriindvajseta alinea«). Obratno velja za člene in točke
(če so označene z arabskimi številkami), ki jih vedno citiramo s številko
(»1. člen«, pa tudi »24. člen« oziroma »1. točka«, pa tudi »24. točka«).
Izraz »člen« ima (v nomotehniki) dva pomena (homonim). Izraz člen
ne označuje samo strukturnega dela besedila predpisa (ki ga ločuje od
ostalih strukturnih delov – členov), temveč pomeni in se uporablja tudi
za označevanje take strukturne enote, kot znak (oznaka), s katerim tako
enoto v predpisu označimo in s katerim jo tudi citiramo, ko jo je treba
navesti oziroma se nanjo sklicevati. Členi se (pri nas) označujejo z zaporednimi
arabskimi tekočimi številkami (vrstilnimi števniki) pred navedbo
člena: 1. člen, 2. člen itd. Način označevanja členov pri nas ni bil
vedno enak, temveč se je to označevanje v pravnem razvoju postopoma
spreminjalo, po letu 1945 pa ustalilo v sedanji obliki. Sprva so se členi v
29
21