Nomotehnične smernice - Služba Vlade Republike Slovenije za ...

Jezikovno izražanje v predpisih
način prispeva tudi k stabilnosti predpisov. Tako se vedno uporabljajo
enaki standardni izrazi (celo stavki) za določitev začetka in prenehanja
veljavnosti (razveljavitve) pravnih predpisov, za besedila v določbah novel,
tj. za spreminjanje osnovnega besedila z novelami (glej podrobneje
izražanje v novelah, št. 73) in podobno. Te formaliziranosti na svoj način
prispevajo k vtisu uporabnikov predpisa, da »zakonodajalec ve, kaj
dela«.
Razmeroma pogost način izražanja v jeziku pravnih predpisov je tudi
uporaba tako imenovanih pravnih standardov. Zaradi njih je besedilo sicer
krajše (bolj ekonomično), vendar je to le njihova stranska posledica;
pravni standardi se v besedilih predpisov uporabljajo zato, ker se v teh
primerih ne da, ali pa vsaj ne da ustrezneje izraziti to, kar se v predpisih
z njimi izraža, kar je neposredno povezano z vprašanjem določljivosti
pojmov (izrazov) v predpisih oziroma s stopnjo njihove določenosti (primerjaj
št. 15). Pravni standardi so izrazi, ki se, namesto striktnega sporočila
(določenosti) pravne norme, ustavijo že pri opredelitvah, kot so
npr. »primerno stanovanje«, »razžalitev« v kazenskem pravu ali (morda
najbolj znan pravni standard na področju civilnega prava) »ravnanje dobrega
gospodarja«, »objava na krajevno običajen način« in podobno. To
so primeri, ko bi zakonodajalec s podrobnejšim, še celo pa s kakršnimkoli
poskusom kazuističnega urejanja ne mogel doseči tega, kar lahko
doseže z določitvijo pravnega standarda; življenjske danosti in izkušnje
namreč povedo, da se takih pojmov, kljub zahtevi po določljivosti v
pravnih predpisih, ne da ustrezneje opredeliti, ker se temu izmaknejo.
Na videz tako normiranje ogroža pravno varnost, in jo gotovo ogrozi v
primeru samovoljnih tolmačenj izvrševalca zakona. K ohranitvi pravne
varnosti v vseh takih primerih odločilno prispeva zlasti raba že dolgo
obstoječih pravnih standardov, ki so, zlasti z dolgoletno sodno prakso,
dovolj utrjeni, razjasnjeni in pomensko omejeni, tako da ne dopuščajo
od primera do primera samovoljne vsebinske razlage in uporabe pri izvrševanju
zakona.
Jezik je nosilec sporočila normativno naravnane in uglašene vsebine
predpisa v celoti, kot tudi njegovih posameznih določb, zato mora biti
jezikovno izražanje v predpisih, kolikor je le možno, brezhibno. Hoteni
učinek predpisa je v praksi odvisen tako od vsebine, zaradi katere je
predpis izdan, kot tudi od oblike predpisa in jezika izražanja, v katerem
61
61
62