Nomotehnične smernice - Služba Vlade Republike Slovenije za ...

SKLICEVANJE V PREDPISIH
IN ANALOGIJA
Sklicevanje v predpisih je način normiranja in sredstvo nomotehnike, s
katerim se zlasti izognemo ponavljanju v predpisu (tu ni mišljeno ponavljanje
kot slabost stila izražanja v predpisih) in s tem zmanjšamo obseg
predpisa. Za sklicevanje v navedenem smislu gre, če se predpis sklicuje
na uporabo (določb) drugega predpisa, tako da tak predpis (ali njegove
posamezne določbe) postane(jo) sestavni del predpisa, ki se na drug
predpis sklicuje. Sklicevanje je možno (in pogosto) tudi znotraj istega
predpisa. Sklicevanje ima pogosto tudi elemente (naravo) analogije.
Z analogijo v pravu običajno mislimo na način tolmačenja (interpretacije)
predpisov, ko gre torej za uporabo predpisov v praksi. Toda analogija
je lahko tudi način in sredstvo, ki se uporablja za normiranje v predpisih.
Ker je govor o nomotehniki, tukaj ne govorimo posebej o napotovanju,
odkazovanju in zavračanju (med uporabo oziroma glede uporabe tujega
in domačega prava) v smislu in na način, kot to urejajo predpisi s področja
mednarodnega zasebnega prava.
Sklicevanje ima lahko različne oblike. Lahko je določena neposredna
(nespremenjena) uporaba drugega predpisa – brez kakšnih modifi kacij,
sprememb ali odstopanj. Tako sklicevanje je formulirano tako, da se glasi:
»Za (glede) … se uporablja(jo) določba(e) … zakona o …« Pogosto je
namesto tega potrebna določitev analogne uporabe drugega predpisa,
zaradi česar je tako sklicevanje povezano s (hkratno) določitvijo analogije.
To so primeri, ko zakon za sklicevanje uporabi izraze oziroma formulacije,
kot npr.: »Za (glede) … se primerno (ali: smiselno) uporabljajo
določbe … zakona o …« Pogosto tudi to ne zadošča, temveč je treba
za uporabo v predpisu, ki se sklicuje, normo(e), na katero(e) se sklicuje
(z ali brez določitve analogne uporabe), delno tudi prilagoditi, modifi cirati.
To se običajno naredi z izrazi »… se uporablja(jo) določbe …, s tem
87
85
86