Nomotehnične smernice - Služba Vlade Republike Slovenije za ...

Jezikovno izražanje v predpisih
v sedanjem času v predpisih zagotavlja. (Tako se npr. pravna defi nicija
kupne pogodbe v prvem stavku paragrafa 1053. avstrijskega Občnega
državljanskega zakonika, podana (seveda) v sedanjem času, v trajanju
skoraj že dvestoletne veljavnosti zakona ni spremenila, in se tako še
ved no glasi: »S kupno pogodbo se prepusti stvar drugemu za določeno
vsoto denarja.« Tako podajanje v predpisih torej že psihološko vanje
vnaša element trajnosti in stabilnosti, s tem pa zaupanja v pravo. Nekatera
pravna besedila, nič manj stabilna, zaradi jezikovnih posebnosti
določenega jezika rabo sedanjega časa kombinirajo z rabo prihodnjega
časa, glej npr. Ustavo Združenih držav Amerike. Posamezna odstopanja
od rabe sedanjega časa v predpisih v ničemer ne zanikajo in ne zmanjšujejo
pomena splošne rabe sedanjega časa v predpisih; raba preteklega
ali prihodnjega časa je v takih primerih pač slovnično pogojena (»Upravičenci
do denacionalizacije po tem zakonu so osebe, ki jim je bilo premoženje
podržavljeno po naslednjih predpisih:« – prvi odstavek 3. člena
Zakona o denacionalizaciji; vendar: »Izvrševanje odločb o odškodninah
iz 50. člena tega zakona se začne z dnem, ki ga določi zakon o proračunu
Republike Slovenije« – drugi odstavek 95. člena istega zakona). V sedanjem
času, zlasti v pravnih predpisih, je možno govoriti tudi o prihodnjih
dogodkih: »Osebe, ki v letu 2004 dopolnijo 60. leto starosti …«
V normativnem jeziku pravnih predpisov je znatno bolj kot v pogovornem
jeziku primerna, zaradi abstraktnosti določb, naravnanih na
nedoločeno število bodočih primerov, uporaba brezosebnih oblik in
pasiva (po vplivu tujih jezikov), tudi slednja pogosto v brezosebni obliki
(»Pritožba se lahko vloži v petnajstih dneh od vročitve prepisa sodbe
strankam«, tretji odstavek 73. člena Zakona o upravnem sporu). Zaradi
po gos tih napak že v vsakdanjem življenju je umestno opozoriti, da je
v takih primerih objekt v prvem, ne pa v četrtem sklonu (»Pritožbo se
vloži …« bi bila napačna raba sklona v pasivu).
Določena pravila in kriteriji se nanašajo tudi na rabo tujk v pravnih predpisih.
Tujke se pojavljajo in uporabljajo tako v strokovnem jeziku posameznih
znanstvenih področij (torej tudi na področju pravne terminologije),
kot tudi na vseh drugih področjih. Preprosto in splošno pravilo, ki
naj pri tem vodi pravnika redaktorja, je v tem, da je raba tujke dopustna
(in celo potrebna), kadar v slovenščini ni ustreznega izraza, s katerim bi
se dalo dovolj precizno izraziti isto; iz tega pravila torej izhaja, da ima
63
64
65