Nomotehnične smernice - Služba Vlade Republike Slovenije za ...

Jezikovno izražanje v predpisih
fi čen, da bi celo v kontekstu iz besedila iztrganega besedila moralo biti
razvidno, da gre za del besedila normativnega splošnega pravnega akta.
Vsebina določb v pravnih predpisih je namreč jezikovno oblikovana
normativno, ne pa narativno (deskriptivno). Slednje se lahko pojavi le
v obliki pojasnilnih dodatkov (primerjaj št. 62) ali pa kot posebna oblika
(način) določanja obveznosti (glej določanje obveznosti v predpisih,
št. 68). Celo nenormativno zvenečo določbo (stavek) v predpisu je treba
pri uporabi predpisa šteti za normativno, že zato, ker je zapisana v predpisu.
V normah ni mesta učenju, razlaganju ipd., če pri tem ne gre za (podrobnejšo)
opredelitev uporabljenih pojmov oziroma defi nicij. Redaktor
predpisa pri jezikovnem redigiranju predpisa zgreši, čim začne zapuščati
oziroma preneha upoštevati temeljno zahtevo in vodilo, ki je zajeto v
normativnosti predpisa v celoti in načeloma vsake njegove določbe posebej.
V tej točki omenjene izjeme od navedenega samega pravila ne
spreminjajo, temveč ga potrjujejo.
Poznavanje in upoštevanje temeljnega vodila pri normiranju – normativnosti
mora redaktorja odvračati od vseh, zlasti še slogovnih napak, ki
lahko vsaj temeljito poslabšajo predlog predpisa, tudi če je (še) na ravni
razumljivosti. Temeljna pravila jezika normiranja se da postaviti in izraziti
razmeroma ozko, ne da bi pri tem zašli v številne pleonazme, sinonime
in ponavljanja: poleg normativnosti so to še jasnost, razumljivost
in nedvoumnost vsebinskega pomena posameznih določb, vključno z
njihovo medsebojno povezavo in soodvisnostjo. Ker se te defi nicije gibljejo
na meji aksiomov, pravnika redaktorja k pravilnemu jezikovnemu
izražanju v predpisih usmerja tudi odvračanje od vseh slogovnih hib in
pomanjkljivosti, ki se jih da lažje našteti, opredeliti in nanje opozoriti,
kot pa podrobneje razlagati navedene temeljne pozitivne zahteve in
aksiome. Najbolj tipične in pogoste slogovne hibe in pomanjkljivosti pri
redigiranju pravnih predpisov so prikazane tudi v sklopu tega poglavja
nomotehničnih smernic.
Eden od problemov jezikovnega normiranja, ki ga je treba sproti reševati
od stavka do stavka in od člena do člena, je v tem, da imamo pri abstraktnem
normiranju nenehno opraviti z določenostjo oziroma določljivostjo
pojmov (izrazov), s stopnjo njihove določenosti, ki (naj) ustreza
v konkretnem primeru, da bo določba dovolj jasna in natančna, abstraktna
pa (le) toliko, da bo iz nje še vedno nedvoumno razvidno, na katere
59
57
58