Nomotehnične smernice - Služba Vlade Republike Slovenije za ...

Nomotehnične smernice
tehnike, niti niso smernice učbenik nomotehnike, temveč so v prvi vrsti
namenjene temu, da bi njihovo poznavanje in upoštevanje zagotavljalo
določeno standardno raven kakovosti in poenotenja nomotehničnih rešitev,
ki jih je treba upoštevati pri pripravi in sestavi predlogov pravnih
predpisov. Nomotehnične smernice so splošna strokovna osnova, pripomoček
in instrument za pripravo besedil osnutkov oziroma predlogov
pravnih predpisov. Poenotenje pravil in prakse pri redigiranju pravnih
predpisov tudi že samo po sebi pomeni dvig splošne ravni kakovosti besedil
pravnih predpisov. Enake nomotehnične rešitve za enaka vprašanja
pomenijo red na tem področju in krepijo pravno varnost ter zaupanje v
pravo. Brez takega poenotenja lahko pri tolmačenju predpisov pride do
iskanja razlik o pomenu nečesa v istem ali drugem predpisu, kjer razlike
v resnici ni, ali pa se spregleda razlika tam, kjer in kolikor je resnično potrebna
in podana.
Obseg in raven nomotehničnega poenotenja predpisov in nomotehničnih
rešitev v njih povečujeta tudi kvaliteto predpisov v celoti, po
drugi strani pa preprečujeta in odvračata od takih nestrokovno ali površno
pripravljenih besedil predpisov, ki zaradi nekvalitete v pravni red ne
sodijo, in ne bi smeli niti priti na uradno pot postopka sprejemanja določenega
predpisa. Ob navedenem se tudi kaže, kakšna je narava obveznosti
poznavanja in upoštevanja nomotehničnih smernic, kaj pomeni
njihovo neupoštevanje, pa tudi, komu so v praksi v resnici namenjene.
Nomotehnične smernice niso predpis. Odmik od njihovih priporočil
(kar smernice v resnici so) torej ne pomeni kršitve kakšnega predpisa,
temveč kršitev enotnosti (poenotenja) pri sestavi predpisov, čemur so v
temelju namenjene, in (verjetno) nomotehnično slab oziroma neustrezen
predpis. Na tak način namen smernic ne more biti uresničen, večje neupoštevanje
pa seveda tudi vodi v stanje, kot da bi jih sploh ne bilo. Vendar se
take splošne ugotovitve ne nanašajo na številne skrbne in visoko strokovne
pravnike redaktorje, pri katerih delu je v teh smernicah zajeta vsebina že
upoštevana; smernice namreč glede vseh temeljnih vprašanj upoštevajo
in povzemajo našo že ustaljeno strokovno prakso urejanja teh vprašanj in
izhajajo iz nje. Po drugi strani pa neupoštevanje ali (v prihodnje) nepoznavanje
teh smernic pomeni tudi določeno strokovno neodgovornost. Pri
tem pa smernice ne vežejo v smislu, da nikoli ničesar ne bi smelo biti rešeno
in v praksi urejeno tudi drugače, kot je v njih priporočeno. Nasprotno,
kadar pravnik redaktor tako pot najde, ali (in) če temu sledi oziroma novo
rešitev sprejme in osvoji (tudi) praksa, ki potrdi novo oziroma boljšo reši-
16