Nomotehnične smernice - Služba Vlade Republike Slovenije za ...

POSEBNI PRIMERI PISANJA,
IZRAŽANJA IN DOLOČANJA
V PREDPISIH
DOLOČANJE OBVEZNOSTI
Določanje zapovedi in prepovedi ima osrednje mesto pri normiranju
s pravnimi predpisi. Določanje obveznega ravnanja (v obliki zapovedi
in prepovedi) je temeljna sestavina in bistvo pravne norme in predpisa;
predpisi so obvezni, ker določajo ravnanje na obvezen način. Način
določanja obveznosti je torej sestavni del nomotehnike in imanenten
del jezikovnega izražanja v predpisih. Pravnik redaktor mora pri tem
upoštevati temeljno razlikovanje, ki je odvisno od tega, ali gre za določanje
ravnanja državnih organov ali pa drugih pravnih subjektov,
zlasti še fi zičnih in pravnih oseb. Na splošno in načelno je treba v obeh
primerih upoštevati, da za določene obveznosti zadošča že preprosta
raba sedanjega časa, brez pogosto nepotrebnih dodatnih besed, oblik
in poudarkov, ki po eni strani obremenjujejo besedilo in ga delajo obsežnejšega,
kot je potrebno, po drugi strani pa tako redigiranje odraža
pomanjkljivo znanje redaktorja, ker ne upošteva, da obveznost izhaja
že iz norme kot njene pravne lastnosti; ravnanje je obvezno že zaradi
tega, ker ga določa predpis. Posebno se to izraža pri določanju obveznosti
državnih organov: določba (npr.) »organ mora izdati odločbo
v … dneh od …« ni za organ nič drugače ali bolj zavezujoča (posledice,
če organ določbo krši, pa prav tako nič drugačne), kot če se besedilo
namesto »mora izdati« glasi samo »izda«. Pri ravnanju fi zičnih oseb je
uporaba izrazov »mora«, »(se) ne sme« pogostejša, vendar gre tudi v teh
primerih večinoma za nepotrebne poudarke, ki vsebine ne spreminjajo
in načelno v normiranje predpisov ne spadajo, zato naj se uporabljajo
čim bolj varčno in skopo, nikakor pa ne tako, da bi si sledili in se ponavljali
od določbe do določbe. Izražanje obveznosti z »je dolžan« pa je
v predpisih enako pogosto kot hkrati tudi napačno, saj je prevzeto iz
65
68