Nomotehnične smernice - Služba Vlade Republike Slovenije za ...

69
Nomotehnične smernice
konkretnih dolžniško-upniških razmerij s področja (v glavnem) civilnega
prava. Nomotehnika pozna tudi poseben način normiranja obveznosti
(oziroma prepovedi) z izražanjem, ki je, slovnično gledano, narativno-deskriptivno,
na ta način pa izražena celo misel oziroma vsebina,
ki se na videz in na prvi pogled zdi neresnična, ker jo življenjska praksa
in izkušnja pravzaprav zanikata. Tak primer normiranja je npr. določba
»Človekovo življenje je nedotakljivo« (prvi stavek 17. člena ustave).
Normodajalec, tukaj konkretno celo ustavodajalec, s tako določbo ne
zanika resničnosti različnih ogrožanj te najvišje človeške dobrine. Taka
določba torej ničesar ne zanika, temveč nasprotno, celo na način, s katerim
je to možno kar najbolj poudariti, izraža ustavodajalčev pogled
na to vrednoto. Določba bi bila lahko napačno razumljena samo, če
bi nekdo nanjo, skoraj hote, gledal samo narativno, kakršna je njena
oblika; nikakor pa je ni mogoče razumeti napačno, če upoštevamo, da
je zapisana v normativnem aktu, konkretno celo v najvišjem pravnem
aktu, kot zahteva in načelo.
DOLOČANJE DOVOLJENOSTI V PREDPISIH
Za posameznike pride dovoljenost ravnanja v predpisu (s predpisom) v
poštev v bistvu samo v obliki izjeme od določene zapovedi ali prepovedi.
Delovanje, ki je preprosto splošno dovoljeno, se namreč (za posameznike)
ne dovoljuje s predpisom oziroma s predpisi. Posameznikom je pravno
vse dovoljeno, kar ni pravno izrecno prepovedano; obratno načelo
bi pomenilo, da je prepovedano vse, kar ni izrecno dovoljeno, kar je (fi -
zično v celoti) neizvedljivo, pravno pa bi pomenilo (če je v pravni obliki
sploh izvedljivo) nepredstavljiv totalitarizem kot obliko vladanja. V zvezi
s predpisovanjem dovoljenosti za posameznike je treba še upoštevati,
da »dovoljenost« pod predpisanimi pogoji ne pomeni predpisovanja
dovoljenosti, temveč prepoved nasprotnega ravnanja, kot je (npr.) na
tak način, zaradi zagotavljanja splošne varnosti, določeno ravnanje udeležencev
v cestnem prometu: »Pravico voziti motorno oziroma motorno
in priklopno vozilo ima oseba, ki …« (prvi odstavek 127. člena Zakona
o varnosti cestnega prometa iz leta 1998) vsebinsko pomeni prepoved
vož nje tistim, ki ne izpolnjujejo za to predpisanih pogojev, izven področij
cestnega prometa, ki jih zakon ureja, pa je vožnja »prosta« (ne pa seveda
66