UNIVERSITY OF NOVA GORICA GRADUATE SCHOOL ...

formacije, potrošnje in diseminacije. Vendar pa DP in digitalne narativizacije vseeno v pomembni
meri ohranjajo kontinuiteto s »klasiĉnim« pripovedništvom.
Teoretski in metodološki pristop, ki je bil sem ga razvil v namene te raziskave, gradi na spominu
in (novih) medijskih študijah in poskuša podati inovativen prispevek k polju nastajajoĉih »študij
digitalnega spomina« s tem, da v razpravo vpeljuje odnos med dinamiko postsocialistiĉnega
spomina in digitalnimi komunikacijskimi tehnologijami. Pri tem se opiram na metodologijo
multimodalne diskurzivne analize, ki vkljuĉuje širok spekter besedilnih in avdiovizualnih
pripovednih elementov, ki jih najdemo v razliĉnih obravnavanih eksternalizacijah spomina. To
podaja okvir za analizo mreţnih reprezentacij (ki vkljuĉujejo, kot je bilo nakazano ţe zgoraj,
besedilo, zvok, video in sliko), še posebej pa individualnih eksternalizacij jugoslovanske
preteklosti. Poleg tega ponuja tudi orodje, s katerim posameznikovo (preteklost ohranjajoĉo)
dejavnost v DMO razumemo kot vpeto v širše druţbenokulturne mreţe, ki so bistveno opredeljene
/ vzdrţevane v preseku mreţnih in nemreţnih prostorov. Upoštevajoĉ vse to, poskuša raziskava
kritiĉno obravnavati potencial vernakularnih ali »gverilskih« spominskih praks, znotraj širših
druţbenokulturnih kontekstov, še posebej v odnosu do vprašanja posameznika in kolektiva ter
nacionalne zgodovine in identitete.
Prva študija (drugo poglavje), kot nakazano zgoraj, obravnava prakso bloganja, eno prvih
»naslednjih novih stvari«, ki se je pojavila v obdobju razcveta interneta v zgodnjih devetdesetih
letih prejšnjega stoletja. Ta se na prvi pogled kaţe kot digitalna praksa, ki kar najbolj neposredno
izhaja iz tiska in pisanja. Deluje kot nadaljevanje logike pisanja, ki jo lahko razpoznamo v
ĉasopisih, revijah, dnevnikih, in tako imenovanih »commonplace books« (lat. locus communis),
splošno uporabnih zapiskih, beleţkah. Ob sledenju zgodovini bloganja, je potrebno pri tem
upoštevati dve »tehnologiji«: dnevnik in beleţko. Raziskovalcem in vojakom so tako npr.
dnevniki in zapisniki ţe stoletja sluţili za zapisovanje njihovih raziskovanj, prizadevanj in
jedilnikov, medtem ko so dnevnike v ne tako davnih ĉasih pisali mladostniki, sooĉeni z vzponi in
padci odrašĉanja, ali matere, ki bi rade ohranile najmanjše podrobnosti iz prvega leta ţivljenja
njihovega otroka. Nemreţni dnevniki, ki so doţiveli razcvet po razširitvi pismenosti, so bili, vsaj
na deklarativni ravni, zelo zasebna stvar; za njih ni bilo predvideno, da jih bo, razen pisca, bral še
kdo drug (z izjemo znanstvenih zapisov, ladijskih ali vojaških dnevnikov itd., ki so bili v resnici
bolj kronike in tudi niso bili izkljuĉno zasebni). V primerjavi z ustnim spominjanjem je pisanje (in
to še posebej velja za dnevnike) pomenilo umik v zasebno sfero precejšnjega dela tega, kar je bilo
skupnega individualni izkušnji. In navkljub predpostavki, da je skriti namen pisanja dnevnika na
232