UNIVERSITY OF NOVA GORICA GRADUATE SCHOOL ...

Glasbeno bloganje je v primeru tako ohranjene in deljene jugoslovanske glasbe in v luĉi
zgodovine propada te drţave ter post-jugoslovanskih realnosti, še toliko pomembnejša
druţbenokulturna praksa, ki si za svoj glavni cilj postavi prav ohranjanje preteklosti: spomina in
dedišĉine popularne glasbe. Primer Jugoslavije je zanimiv, ker je, v primerjavi z nekaterimi
drugimi drţavami, vsaj nekoliko specifiĉen: drţava je razpadla leta 1991 in zdrsnila v vojne, iz
katerih je izšlo veĉ novih drţav. Nekdanje republike, zdaj suverene drţave, so v procesu
nacionalizacije in osamosvajanja utrpele precejšnjo izgubo spomina. Novo nastajajoĉe drţave in
razvijajoĉe elite, ki naj bi bile oĉišĉene komunistiĉnih grehov, so poskušale izkoreniniti nekdaj
skupno preteklost in jo nadomestiti z novo vzpostavljenimi nacional(istiĉ)nimi pripovedmi. To je
dejansko pomenilo tudi prekinitev kakršnihkoli stikov s skupno jugoslovansko popularno kulturo,
ki je (med drugim) odloĉilno prispevala k vzniku jugonostalgije. Za preteklosti popularnih kultur
je sicer znaĉilno, da najdejo svojo pot v popkulturne sedanjosti in so v mnogih primerih, vsaj na
zahodni polobli, tudi uspešno poblagovljene.
V glasbenih blogih so ohranjeni in globalno distribuirani biti in ritmi jugoslovanske preteklosti.
Glasbeno bloganje kot praksa vernakularne zgodovine pomembno prispeva k vzpostavitvi
svetovnega arhiva jugoslovanske popularne glasbe, tj. jugoslovanska popularna glasba prek
glasbenega bloganja postane posrednik spominov. Kot je podrobneje razloţeno v dizertaciji, pa
postane posredovanost digitalne glasbe nadalje tudi priloţnost, da blogerji ali komentatorji izrazijo
svoje osebne poglede na glasbo in druga druţbena in kulturna vprašanja, ki zadevajo vlogo in
pomen preteklosti, sedanjosti in prihodnosti v sodobnem upravljanju identitet v DME. Glasba v
DME namreĉ ni »samo« glasba (ĉe to sploh kdaj je), ampak tudi moĉno orodje za soustvarjanje in
sporoĉanje, ĉetudi morda le delĉka razbite preteklosti. Ta baziĉna (rass-roots) praksa »digitalnega
ohranjanja popularne dedišĉine« je orodje za posredovanje spominov; glasbeni blogi
renarativizirajo/remediirajo vidike vsakdanjega ţivljenja, kot so posredovani skozi glasbo in
zapise o njej, s ĉimer so ti »prenešeni« onkraj omejitev in obskurizacije, znaĉilnih praks prvih
dveh desetletij od razpada drţave.
Obravnavani blogi navadno ne vsebujejo le glasbe, ampak tudi »osebna tuhtanja« – ki so še
dodatni prispevek k nostalgiji iz ‗tretje roke‘ – in za ta namen uporabljajo multimodalni medijsko
objektifikacijski pristop. Ker ima to za posledico bolj ali manj razumljive, koherentne
eksternalizacije spomina, ki dejansko povedo neko zgodbo, te bloge tako obravnavam kot primere
DP.
Blogi, kot so npr. Jugozvuk in Nevaljaleploce, Najpogodnijemesto, Stariprdec in mnogi drugi,
veliko ljudem, ne le post-Jugoslovanom, omogoĉajo, da velike koliĉine glasbe, ki je bila nekoĉ del
jugoslovanskega vsakdana, a se je v procesu razpada drţave ohranila le sporadiĉno, (ponovno)
234