UNIVERSITY OF NOVA GORICA GRADUATE SCHOOL ...

Digitalna obeleţja delujejo na precej podoben naĉin kot »klasiĉna« obeleţja: kot javne
eksternalizacije spomina, ki lahko omogoĉajo/spodbujajo/nadaljujejo spominjanje na javen naĉin
ali v javnem prostoru. Prek tega, da to poĉno na ravni kolektiva, vzpostavljajo druţbeno, kulturno
ali/in politiĉno kontinuiteto. Takšen je vsaj namen. Vendar pa nemreţna obeleţja, spomeniki ali
mesta ţalovanja nalagajo tudi dokaj stroga pravila glede tega kdo, zakaj in na kakšen naĉin naj se
spominja (kar pomeni, da so s tem kot neprimerni za ustaljeno navado komemoracije izkljuĉeni
doloĉeni vidiki, osebe in dogodki). Na drugi strani se digitalna obeleţja nagibajo k temu, da do
doloĉene mere remediirajo nemreţna obeleţja in spomenike ter njim ustrezajoĉe protokole
»uspominjanja« preteklosti. Vendar veĉinoma nalagajo tudi manj stroge kriterije sprejemljivosti,
ki jim mora oseba zadostiti, da bi bila upraviĉena do mesta v javnem spominu in do
komemoracije, tj. prisotnosti v javni sferi. Številne mreţne spominske strani »obiĉajnim«
drţavljanom omogoĉajo, da ustvarijo digitalno obeleţje za njihove ljubljene in ga naredijo za
globalno dostopnega, vzporedno z obeleţji, posveĉenimi znanim osebnostim, ţrtvam napadov 11.
septembra ali ţrtvam holokavsta. Kakšen pomen ima to za spominjanje? Domnevna
demokratizacija spominjanja do doloĉene mere odpira nove prostore spominjanja in ţalovanja.
Tehnološka orodja in njim ustrezne razvijajoĉe se kulturne prakse za javno komemoracijo zasebne
izgube, preţemajo same strukturne okvire spominjanja: vzporedno z javno (mreţno in nemreţno)
komemoracijo nacionalno priznanih herojev in obletnic, dobijo svoje javno mesto (ne pa nujno
tudi pozornosti) tudi izrazito zasebna spominjanja, ki so bila poprej omejena na ozek krog druţine
in prijateljev.
Potreba po nadzoru nad obeleţji (v postjugoslovanskih kontekstih) ni nujno odkrito usmerjena v
smer cenzure spletnih vsebin. Bolj se zdi, da boji okrog (re)interpretacije/revizije preteklosti v
post-Jugoslaviji teţijo k poglabljanju vrzeli in prilivanju olja na ogenj druţbeno-kulturnih
konfliktov. Ti imajo neredko svoj izvor v nedavnih procesih razpada Jugoslavije in vzpostavitvi
novih neodvisnih drţav, vendar pa korenine teh problemov nedvomno segajo tudi pred leto 1991
in se raztezajo vsaj do medvojne Jugoslavije (1918–1941). Redukcija dnevne politike (preteklosti)
na konflikt dejansko zavira in onemogoĉa konstruktivno druţbeno akcijo. Namesto
konstruktivnega »sooĉenja s preteklostjo« so »spominske vojne« premešĉene na podroĉje javnosti
in medijev, kjer so simboli, spomeniki in obeleţja, ideje, ideali in prepriĉanja posredovani in
poslediĉno prepušĉeni pogosto brezplodnim debatam med pripadniki diametralno nasprotnih
prepriĉanj.
Posredovanje (pozitivnih in negativnih) spominov o Jugoslaviji in eksternalizacije individualnih
reinterpretacij nadalje beleţijo izredno rast znotraj DMO, kar odpira prostor za digitalna sreĉanja
enakomisleĉih kot tudi za zagrizene neargumentirane intervencije med nasprotujoĉimi stranmi.
238