UNIVERSITY OF NOVA GORICA GRADUATE SCHOOL ...

Lahko bi se reklo, da je bila praksa oskrunitve materialnih obeleţij prenesena tudi v DMO, a je v
tem procesu doţivela nekatere spremembe: oskrunitev se lahko na omreţnih obeleţjih zgodi
bodisi skozi objavljanje sovraţnih komentarjev bodisi skozi dokaj razširjeno prakso ustvarjanja
nasprotujoĉih obeleţij. Za razliko od nemreţnih proti-obeleţnih praks, kjer je skupnostno
oblikovanje okrog oskrunjenega spomenika komajda moţno, pa lahko nasprotujoĉe obeleţje v
DMO sluţi kot primerna toĉka za sreĉanja enakomisleĉih.
Kar digitalna obeleţja – še posebej vernakularna – dela za obĉutno drugaĉna, je njihova
umešĉenost ali vpetost v koordinate javnega prostora in moţnost za druţbeno delovanje, ki ga to
(vsaj potencialno) generira. Tukaj je kljuĉnega pomena detemporalizacija in deteritorializacija (oz.
nova temporalnost/teritorialnost) takšnih obeleţij, tj. njihova lastnost, da so lahko potencialno
prisotna/dostopna/spremenljiva/arhivabilna v številnih prostorih ob številnih razliĉnih ĉasih. To je
po »obratu povezljivosti«, ki implicira premik v naĉinu konceptualizacije druţbene kolektivnosti,
in ki ga poganja z digitalno tehnologijo podprta povezljivost (o povezljivosti glej prvo poglavje),
postala ena izmed glavnih znaĉilnosti digitalne medijske ekologije. Z ozirom na to je lahko javno
spominjanje v digitalni medijski ekologiji videno kot »ţiva materija«: eksternalizacija spomina (in
s tem spominjanja) v digitalnih obeleţjih in prek njih postaja proces, ki je vedno bolj predmet
razvoja, debat, izpodbijanj, renarativizacij in rekontekstualizacij.
Vernakularna digitalna obeleţja niso nujno vzpostavljena z namenom povzroĉanja razgretih debat,
niti ne stremijo k temu, da bi podajala profesionalne zgodovinske razlage, ampak sluţijo bolj kot
dobri indikatorji: 1) raznolikosti individualnih interpretacij zgodovin in 2) raznolikosti ĉustev,
osebnih pogledov in prepriĉanj, ki so investirana v takem pripovedništvu, ter s tem povezane
sposobnosti posredovane vsebine (4MO), da, ko je enkrat javna, mobilizira afekt.
In vtis je, da je vernakularno digitalno pripovedništvo o preteklosti (npr. v 4MO), kot ga lahko
najdemo na YouTubu, dobro/popularno orodje za ta namen. Res je, da je obĉinstvo, ĉe ga
obravnavamo glede na moţnosti grass-roots delovanja, razpršeno in pogosto obrobno, vendar pa
se okrog tovrstnih (številnih, rudimentarnih v smislu uporabljenih tehnik pripovedništva)
digitalnih obeleţij gradijo prostori skupne vednosti in prostori (potencialnega) delovanja. Mreţna
preteklost (poleg gole zabave, nostalgije ali ĉiste subverzije ter zasebno-javne obravnave osebne
preteklosti) skozi remediacijo postane pomemben dejavnik v artikulaciji reinterpretacij preteklosti.
Tako bi se lahko reklo, da uporabniki/soustvarjalci (ustvarjalci in obiskovalci) digitalnih obeleţij
specifiĉnih tem veĉinoma ne obravnavajo in o njih ne debatirajo zelo podrobno. Navkljub
tehnološkim dispozicijam interneta, in še posebej YouTuba, ki bi morale, vsaj skozi utopiĉni
pogled, pospešiti rast skupnosti znanja, sveta vednosti, pa so te dispozicije na ta naĉin uporabljene
le v omejenem obsegu. Gledano s tehnološko-kulturnega vidika, se lahko v tem vidi znak
239