Zoologija.

Čutila. Nos . 193
ki deloma raztopi v usta vnesene stvari in s tem pripomore njiho v
okus Spoznati. Viden jezik imajo vretenčarji, pa tudi nekateri brez -
vretenčarji. Pa tudi nitim živalim se okus ne more odreči, da-s i
nemajo jezika, to se vidi ve iz tega, da si mnoge skrbno izbiraj o
hrano, za primer nam morejo služiti nekatere o.osenice, ki ne Žró
druze ,Ya listja, nego od kake stanovite rastline .
3. Nos .
N o s je organ vonja ali voha . Vnanjo obliko in trdnoto 52
ima od nosnih kosti in nosnih hrustancev . Znotraj pa vidimo iz
mnogih tencih in zvitih listov obstoječo vonjajočo koščic o ,
ki je prevlečena z nosno zluznico ali vonjajočo kožico, v kateri s e
razprostira vonjajoči živec . Ta kožica izločuje neko sluz (smrkelj)
in je torej vedno mokra, a ta mokrota je potrebna k zaznavanj u
vonja, kajti suh nos izgubi vonj . To isto se pa tudi zgodi, ako s e
preveč sluzi cedi iz vonjajoče kožice, na pr. ako je človek náhoden .
Da-si v tesnem prostoru zaprta, ima vonjajoča kožica vendar ve č
četvornih decimetrov površja, podobna je poli papirja, ki, akoravn o
mnogotero zložena in zganeva , ima vendar isto površje kakor prej .
Vonj more samo take stvari zaznati, ki so hlapne ali hlapljive .
Vse drugo ne vonja. Za, čudo je pa, kako majhne telesne tvarin e
se dadó po vohu še zaznati . Položimo li v sobo zrnce moška, takoj
ga čutimo v vsej sobi in kmalu po vsej hiši, a vendar najnatančniša
vaga ne more dokazati , da bi bilo nekoliko moška izhlapilo .
Množina moška, ki se dá še z vonjem zaznati, se ceni na 1 /200000 0
del miligrama ; vodeni žveplec se še ovoha , če ga je zraku l e
1 /40000L O del zrakove prostornine primešanega. Nos je po tem ta -
kem jako imenitno čutilo, ki nam marsikaj pové, kar drugim čutom
uide. Znano je, da divjaki dim več milj daleč ovohajo, da
tovorna živina v brezvodnih puščavah na velike daljave zavoha
vodo in naravnost proti njej hiti., takisto se tudi zna , da psi p o
dan in še več sledé divjačino ali pa svojega gospodarja .
Nosna otlina se odpira zadaj z dvema predoroma v golt, ter
zato moremo tudi dihati skoz nos, kar se v miru navadno tud i
godi. Isto napravo nahajamo tudi pri sesavcih, ptičih in amfibijah ,
pri ribah pa ne .
Akoravno 'pri nižih živalih nij najti vidnega organa za vonj ,
vendar tudi one niso brez tega čuta, kajti vidimo , da se mrhojed e
žuželke (grobarji) Moče za vohom zbirajo okoli crknetine in da
jako dišeče stvari odganjajo mNje .
4. Uho.
Uho je organ sluha . Po dvoje je in obstoji iz vnanjega in 5 3
notranjega uha. Vnanje uho, uhelj a, pod. 29. imenovan, je z
kožo oblečen hrustanec ter se sožuje v cevasto zvočnico al i
sluhovod b, ki je zastrt z žlezasto kožico, izločujočo iz seb e
neko rumeno in dišečo tvar, tako zvano ušesno masi o. Zvočnic o
zoologija . 1'a