Zoologija.

234
Zoologija ,
Mnoge pobirajo tudi žužke, Akoravno bi opice po svoji vzrasti i n
veliki moči bile sposobne za marsikaka umetelna opravila, vendar
človeku niso za nobeno pasen. Kakor je opica v telesnem razvoj i
pokveka človeškega telesa, tako je tudi v svojih dušnih zmožnosti h
le njegova spaka . Hudobna je namreč in jalna, potuhnena, tatinska ,
in pri vsej podučnosti vendar neukrotna , zlasti v starosti . Tudi
najkrotkejši opici nij popolnoma upati . Na drugi strani so pa ravn o
zarad svoje spakaste človeške podobe v svojem vedenji jako smešne ,
zato jih pogostoma vozijo sem ter tje in ljudém kažejo za zabavo .
Opic je karih 150 vrst, toda mnoge poznamo le nepopolno i n
površno, ker se je dostikrat popis delal po eni sami, večidel mlad i
živali. Divjaki jecló opièno meso , in baje da je jako okusno .
Razlikujemo prave opice, ki so človeku bolj podobne, i n
p o l u o p i c e. Med pravimi opicami imajo nekatere ozek nosni pretin ,
in te prebivajo samo v starem svetu .
113 Opice starega sveta . Semkaj spadajo največe opice, navre č
Gorila (Sinka Gorila), O r a ng- utang (Sirnia satyrus) in S i mpanz
(Sirnia Troglodites), prvi in zadnji iz srednje Afrike, drug i
iz otokov Borneo in Sumatra doma. Vsi trije so brez repa, 5 do 7
črevi je,- visoki, v lice človeku podobni ter so bili dostikrat povo d
pravljicam o divjem moži . Zamurei mislijo o Gorili , da je prav i
Človek, ki se je samo potuhnil in noče govoriti iz strahu , da g a
ne bi silili delati . Isto trdijo tudi Javanci o Orang-utami. Vsi trij e
spé 10 do 20 èrevljev nad zemljo po drevesih, kjer si iz spleteni h
vej in listja naredé neko posteljo .
Gorilo (pod. 53.) je leta 1847 našel misijonar Sauvage v
Afriki na reki Gabun. Med vsemi opicami je največi in najmočnejši ,
prednje roke so debele kakor moško stegno in zobovje je strahovito.
(Glej pod. M.) Gorila je gospodar v svojem gozdu , ne boj i
se niti človeka, niti kake druge živali .
Manjši Šim p a n z živi mirno v družbah in človeku ki m u
nič žalega ne stori, vij opasen . -Mladega je lehko ukrotiti .
Orang-utang je z dolgimi rjavimi kocinami porasten, a n a
podlehtih so kocine navzgor obrnene. Lice je golo in svinčene
barve. Na glavi nema daljših las , pač se mu pa v starosti zgost é
in segajo tudi v lica in delajo zalično brado . Hodi jako nespretno
po skrčenih prstih, toliko spretniši pa pleza. In v resnici je jako
uren, in ker živi samotno po močvirnih gozdih, sosebno na otoku
Borneo, je jako težavno živega ujeti, še celó ustreliti ga nij lehko .
Zato so bržčas vsi orang-utani , kar se je dosle ljudem posrečil o
jih v pest dobiti, bili, sami mladiči , nijeden nij menda imel &o z
tri leta. Mladi so v glavo in lice res precej človeku podobni , al i
pri starih se to izgubi. In glava neke dozdevne velike opice, po n g o
imenovane , se je po primerjalni preiskavi izkazala kakor glav a
starega orang-utana . Na njej padajo tekaj v oči veliki , oklast i
očnjaki in spodnja jako izbočena čeljust , in oboje prav nič n e
spominja na človeški obraz . Tudi duševna zmožnost ujetih oran o‘-