Zoologija.

Mgiee . 223
delajo r o d (genus). Tako na l) . * so pes, lisica in volk različne
vrste enega in istega rodil. Zato dobé vsi skupno rodno imé Canis,
zraven pa priimek, ki znači vrsto, na pr . Canis familiaris, domač i
pes, Canis vulpes; lisica in Canis lupus, volk .
Več sorodnih rodov se povzame v razrede, ki zopet sostavljajo
rede, tako se namreč imenujejo veliki razdelki živalstva .
Od nekdaj je bila najteža naloga znanstvenega prirodopis a
ustanoviti , kaj je pri živalih in rastlinah posebna vrsta , ter ob
enem naznaniti splošno veljavne znake , po kojih se more vrst a
spoznati in določiti. Dokazov za to nahajamo dosti v različni h
zoologičnih in botaniških delih , iz katerih je jasno razvidno, d a
učenjaki niso edini gledé tega, kaj je vrsta . Dočim na pr. neki
botanik razlikuje 300 vrst od k o s m u r e (Hieracium) , potrdi ji h
drugi samo 106 , ali 52, ali še celó samo 20. En botanik opiš e
60 vrst od kopi n e (rebus fruticosus) , a drugi jih vse skupa j
zgrne v eno samo vrsto . Ravno taka nasprotja nahajamo tudi
pri razdelitvi živalstva, zlasti pri ptičih in žužkih .
Takisto prepirajo se učenjaki o stalnosti vrst . Dosle s e
je navadno mislilo, da so zdaj živeče živali in rastline stalne, ne -
spremenljive oblike, kakoršne je ustvarila stvarnikova roka . V novejšem
času se pa vedno bolj širi drugo mnenje , in od dne d o
dne dobiva več veljave . Po tem mnenji bi sedanje vrste bile na -
stale jako počasi iz enostavniših prejšnjih oblik . Toda tudi zdaj
vrste niso stalne , konečno veljavne , še zdaj se v eno mér dalj e
razvijajo, ali tako počasi, da mi tega niti ne opažamo . Naša zgodovina
sega nazaj kacih 3000 do 4000 let, a v vsem tem času s e
znatna prernernba v živalskih oblikah ne dá dokazati .
Pretvorba vrst se neki vrši po zakonu, ki bi se mogel imenovati
zakon h a s n o v i t o s t i. Črtež tega zakona v bitnosti j e
ta : Izkušnja nas uči, da se mlade živali ene in iste vrste ne rod é
vse enako popolne. Vsaka ima bodi si na enem ali drugem delu
života krik majhen razloček . Ti razločki so v dalnjem življenj i
živali koristni , ali nepornenljivi, ali pa škodljivi . Gotovo j e
pa žival , obdarjena s tacirn koristnim razločkom, recimo, da im a
na pr. nekoliko daljše noge, v borbi proti sebi sovražnim vplivom
na boljem, nego njene sorodnice, kajti more svoj plen laglje do -
skočiti ali proteči nevarnosti hitreje ubežati. Ako ta koristni raz -
loček od te živali preide na njen zarod ter se na tem še dalj e
razvija , bode naposled ta prednost pri daljnih potomcih vedn o
bolj napredovala ter bodo ti potomci konečno izrinili in pokončal i
svoje druge manj obdarovane sorodnike . Zgodovina živalskega raz -
vitka je torej neprestana borba za obstanek , a v tej borbi zmagujejo
konečno one oblike , ki so obskrbljene z najkoristnišim i
lastnostmi za svoj obstanek, Zato je videti, kakor bi natora s tem ,
da ravno take živali vzdržava in pomnoŽava, izbirala za zarod ,
ravno tako kakor pameten in izkušen gospodar za zarod zmero m
izbira najboljše živali v svoji čredi ter tako izcedi mladino , pr i
kateri so prednosti starišev še povečane, Znano je, kake čudovite
104