uporaba izobraževalne tehnologije pri pouku v osnovnih šolah

posredujočega, zato jih označi kot »nosilce in/ali posredovalce informacij (v širšem smislu), neda bi pri tem natančno označili način, obseg in kvaliteto določenega medija«. Avtorji poudarjajo,da ta opredelitev še ni didaktično obarvana, ker se nanaša na komunikacijo v splošnem smislu.Pravijo, da didaktičen pomen dobi, ko so zagotovljeni določeni pedagoški pogoji, pomembno paje tudi vedeti, kako moramo informacijo pravilno prenesti, da bomo z njo dosegli nek učni cilj.Druga definicija pa za medije (gledano z vidika pouka) označuje »vse uporabljene pripomočke,ki nastopajo kot posredniki med mladimi in njim postavljenimi cilji.« (Wörterbuch derPädagogik v Blažič idr. 2003, str. 276). Seveda so ti posredniki uporabljeni v učnem procesu pripouku, zato ima definicija didaktičen pomen. Avtorji (prav tam) tako pojasnijo, da imajo v tejopredelitvi mediji vlogo pripomočkov. Blažič (1998) prav tako ločuje masovne didaktične inizobraževalne ali učne medije. Med masovne medije spadajo televizija, radio, časopis, med učnepa štejemo učbenike, prosojnice, diapozitive, zvočne trakove, gramofonske plošče, zgoščenke,šolsko televizijo, video, DVD in druge, ki opravljajo določeno nalogo v učnem procesu. Avtor jetako želel izpostaviti, da obstajajo mediji, ki so namenjeni širši množici ljudi, splošni uporabi oz.sprejemanju in dajanju informacij splošnega značaja, in mediji, ki so prirejeni ali narejeni zapotrebe pouka. Nas zanimajo predvsem slednji. Blažič (prav tam, str. 16) meni, da je medij učnimedij takrat, »ko opravlja medij predvideno načrtovano didaktično funkcijo«. Dodamo lahko, daje pri tem pomembno, da v učnem procesu izberemo medij, ki bo učencem razumljiv, jih bododatno motiviral, jim bo snov ponazoril in bo razbremenil proces učenja in poučevanja. Karnekaj avtorjev pa medije loči tudi glede na osebni in neosebni izvor. Tako Blažič (prav tam, str.15) omenja Eichorna in Gagneja, ki učne medije razvrščata na personalne ali osebne innepersonalne ali neosebne. Med osebne seveda spadata učitelj in učenec, med neosebne patehnika, ki jo uporabljamo (prav tam). Z nepersonalnimi mediji učitelj pri pouku lažje in boljnazorno predstavi obravnavano snov, popestri pouk, morda tovrstni mediji celo pripomorejo kvečji zapomnitvi in motiviranosti učencev. Pomagajo torej učiteljem pri uresničevanjuzastavljenih učnih ciljev. Lastnost, ki obe vrsti medijev druži ali povezuje, pa je prenosinformacij. Vendar ju kljub temu ločeno obravnavamo in, ko omenjamo učne medije vdidaktičnem smislu, tj. kot del izobraževalne tehnologije, mislimo predvsem na tehnične učnemedije. Blažič (prav tam, str. 17) jih opredeljuje kot »medije, ki so jih posebej razvili inuporabili za pouk«. Pravi, da je zanje značilno, da pošiljatelj (institucija, učitelj, učenec) izbereznakovni sistem, katerega naj bi sprejemniki razumeli. To je pojem, pri katerem vsebinasporočila, ki jo je treba spoznati, sestavlja učni načrt, sporočilna oblika učne vsebine pa naj bimotivirala določeno skupino učencev. Pomembno je tudi, da se izbere primerno obliko17