uporaba izobraževalne tehnologije pri pouku v osnovnih šolah

po mnenju učiteljev na opremljenost šole s sodobno izobraževalno tehnologijo v največji merivpliva količina finančnih sredstev, s katerimi razpolaga šola, kar potrjuje našo hipotezo.Največ učiteljev (71 %) torej meni, da na opremljenost šol s sodobno izobraževalno tehnologijonajbolj vpliva količina finančnih sredstev, s katerimi razpolaga šola, 21 % učiteljev pa je mnenja,da je to naklonjenost ravnatelja vlaganju v nakup izobraževalne tehnologije. Če oba odgovoraberemo skupaj, ugotovimo, da je en ali drugi dejavnik izbralo kar 92 % učiteljev, kar vodi ksklepu, da prav kombinacija teh dveh dejavnikov najbolj vpliva na to, kako dobro so posameznešole opremljene z izobraževalno tehnologijo (pa tudi, v katero se vlaga največ sredstev): najprejje to seveda odvisno od količine finančnih sredstev, s katerimi razpolaga šola (in jih lahko za tanamen tudi porabi), pomembno vlogo pa ima pri tem – vsaj po mnenju anketiranih učiteljev –ravnatelj, ki dejansko odloča, ali, in v nakup katere izobraževalne tehnologije bo vlagalrazpoložljiva sredstva. Za ostale dejavnike se je odločilo zanemarljivo število učiteljev: 4 % jihje bilo mnenja, da je ključen dejavnik (ne)poznavanje izobraževalne tehnologije s straniučiteljev, enak odstotek pa jih meni, da so to stroški, povezani z usposabljanjem učiteljev zauporabo zahtevnejše izobraževalne tehnologije (npr. interaktivne table, računalniške tehnologijeipd.). Ostalih navedenih dejavnikov učitelji niso izbrali.Tudi v teoretičnem delu smo pokazali, da je opremljenost šole s sodobno izobraževalnotehnologijo sicer pomembno odvisna od finančnih sredstev, ki jih ima ta na voljo, ugotovili pasmo tudi, da o razporejanju denarnih sredstev ne odloča vedno ravnatelj.Ugotovili smo, da je v slovenskem prostoru stopnja avtonomije šole pri nakupih računalnišketehnologije odvisna od virov sredstev. Šole v Sloveniji lahko pridobijo finančna sredstva zanakup izobraževalne tehnologije bodisi od občin kot ustanoviteljic osnovnih šol ali od države. Vtem primeru gre za večje nakupe, ki jih financirajo ali sofinancirajo omenjene ustanove, karpomeni, da pri porabi za to namenjenih denarnih sredstev ne odloča ravnatelj, ampak ustanova,ki nakup (so)financira. Šola sicer lahko predlaga, katero izobraževalno tehnologijo potrebuje, kajod le-te bo dejansko prejela, pa odločajo občine ali država. Kadar pa se šola sama odloči zanakup izobraževalne tehnologije oz. nakup krije iz lastnih denarnih sredstev, takrat pa seveda orazporejanju sredstev odloča ravnatelj. Kar pomeni, da je v ospredju tudi njegova naklonjenostdoločeni izobraževalni tehnologiji (Šolska... 2008, str. 19).71