uporaba izobraževalne tehnologije pri pouku v osnovnih šolah

Didaktika se ukvarja s problematiko nazornosti: kako učencem prikazati bistvo učne vsebine in stem posledično razumevanje stvarnosti oz. naravnih pojavov, predmetov in odnosov ter kakodoseči večjo zapomnljivost. Na problem nazornosti so opozarjali teoretiki tudi v preteklosti. ŽeKomensky je opozarjal na pomembnost zaznavanja s čutili v spoznavnem procesu. Njegova tezapa je temeljila na Aristotelovih zahtevah po čutnem zaznavanju. Prepričanje Komenskega jenadaljeval tudi Rousseau, ki je dal osnove kasnejšim teoretikom za razvoj nazornosti kotdidaktičnega načela (prav tam, str. 328).Nazornost Strmčnik razume kot spoznavni proces, ki je sestavljen iz čutnih zaznav in mišljenja.Utemeljena je lahko tudi s psihološkega vidika. S čutili dojemamo prve, zunanje zaznave, globljipomen pa z racionalnologičnimi operacijami (prav tam, str. 328 - 329).Strmčnik (prav tam; prim. tudi Blažič idr. 2003) loči čutno ali situacijsko in pojmovno nazornost.Čutno ali situacijsko nazornost predstavljajo konkretne zaznave, občutki, ki omogočajopovršinsko in globlje doživljanje resničnosti. Čutila so podlaga mišljenju, ki učence pripelje dozapletenejšega bistva (Strmčnik 2001). To trditev avtor podkrepi z besedami, da »so občutki»vrata v duševnost« ali »instrument inteligence« ter predpogoj za njeno racionalno delovanje.«(Prav tam, str. 330). Tovrstno zaznavanje je pomembno zlasti pri mlajših otrocih. Pojmovnanazornost se oblikuje preko posredne nazornosti, npr. preko logičnega razčlenjevanja,primerjanja, simbolnega ponazarjanja z besedami ali shemami, abstraktno teoretičnega inintuitivnega mišljenja, spodbujanja ustvarjalnega mišljenja ipd. Pri tem je pomembno, da imajoučenci usvojene predhodne – konkretne predstave o pojavih, stvareh, odnosih in drugem, kajti teže opravljajo vlogo ponazarjanja oz. nazornosti. Konkretne in pojmovne predstave so torej delspoznavnega procesa; medsebojno se povezujejo in dopolnjujejo (prav tam, str. 331-332).Blažič idr. (2003, str. 191) opredelijo pojem paranazornosti, ki pomeni, da ponazorilo neuporabimo za prikaz konkretnih pojavov ali stvari, ampak preko njega poskušamo prikazati nekeodnose ali količine, ki so globlji od konkretizacije. Paranazornost služi le boljšemu razumevanjunečesa, kar je sicer zunaj ponazorila.Strmčnik (2001) kot tudi Blažič in soavtorji (2003), med pomembne funkcije nazornostiprištevajo tudi racionalno in redukcijsko funkcijo, saj s ponazorilom prikažemo bistvo in tisto,kar bi sicer z besedami opisovali dlje časa.J. Kalin (2004) opisuje vlogo medijev pri pouku in zanje pravi, da so poleg tega, da omogočajovečjo predstavnost, pomembni, ker lahko z njihovo pomočjo organiziramo pouk bolj racionalnoin učinkovito, lahko povečajo učenčevo aktivnost in s tem učinkovitost, olajšajo proces učenja,36