spreminjanje motečega vedenja v razredu s kognitivno-vedenjskim ...

in čuteče bitje, ki sprejema odločitve in interpretira dogodke, ki jih izkusi (Dombeck
2006).
Znotraj behaviorizma je pomembno omeniti nekatere avtorje, kot je Pavlov, ki je znan po
eksperimentih klasičnega pogojevanja. Proučeval je učenje kot nastajanje pogojnih
refleksov, to je novih zvez med prej nevtralnim dražljajem (zvonec) in brezpogojno
reakcijo, kot je pri psih slinjenje na hrano. Pri tem je pomembno ponavljanje in da se novi
dražljaj (zvok) velikokrat pojavi skupaj z brezpogojnim (hrano), kar vodi v pogojno
reakcijo (slinjenje). V povezavi s tem je znan eksperiment klasičnega pogojevanja z
dojenčkom Albertom, ki ga je izvedel Watson. Albertu so večkrat zaporedoma pokazali
podgano, ki se je prvotno ni bal, pri tem pa so vsakič udarili na jekleno ploščo, kar je
povzročilo močan hrup, ki se ga je otrok bal. S tem se je naučil strahu do same podgane.
Naj omenim še Skinnerja, ki je z eksperimenti na živalih dokazal, da se vedenje, ki je
nagrajeno, pojavlja pogosteje, in se utrdi, kar je znano kot teorija podkrepitve.
Podkrepitev je posledica, ki sledi nekemu vedenju in je lahko pozitivna, kar povečuje
pogostost pojavljanja neke reakcije ali negativna, ki se ji organizem želi izogniti in
povzroča strah. Skinnerjev model učenja imenujemo operativno ali instrumentalno
pogojevanje (Marentič Požarnik 2003, str. 14-15).
Iz tega lahko sklenemo, da vedenjski pristop pomeni sistematično uporabo principov
operativnega pogojevanja, kot so pozitivna podkrepitev, negativna podkrepitev, ugašanje
in kaznovanje, z namenom okrepitve ali zmanjševanja določenega vedenja (Kaplan in
Carter 1994, str. 31).
Rimm in Masters (v Pačnik 1997, str. 15) izpostavljata osem glavnih predpostavk
vedenjskega pristopa:
1. Vedenjski pristop se usmerja na vedenje in ne na predhodna ozadja.
2. Neprilagojeno ali moteno vedenje je naučeno.
3. Psihološke principe, posebej še osnove učenja, lahko tvorno uporabljamo pri
odpravljanju neustreznega vedenja.
4. Vedenjski pristop vključuje niz specifičnih, jasno definiranih ciljev obravnave.
5. Zavrača klasično teorijo prirojenih lastnosti oz. dednosti.
6. Učitelj prilagaja metode učenčevim problemom.
7. Svetovalni postopek je osredotočen na tukaj in sedaj.
8. Učitelj se opira le na empirične izsledke tehnik.
10