spreminjanje motečega vedenja v razredu s kognitivno-vedenjskim ...

4.2.2 Polemika o razmerju med pravnim in pedagoškim pristopom
Razlikovanje pravne (formalni postopki disciplinirana) in pedagoške logike (neformalni
vzgojni postopki) lahko vodi do reševanja disciplinskih problemov s »pedagoškimi
sredstvi« (pogovor, povračilo škode…), ko pa ta sredstva ne zaležejo, se oprimemo
»vzgojnih ukrepov« (Kroflič 2002a, str.142). Ločevanje retributivne in utilitaristične
(tretmajske) funkcije discipliniranja je sporno, saj ustvarja vtis, da je izrek formalnega
ukrepa namenjen povračilni vlogi kazni, vzgojni pogovor pa spremembi vedenja oz.
prevzgoji. Pavlović (1996, str. 68) ob tem trdi, da otroku, ki ni resno moten, ne bi smeli
odreči graje in simbolične kazni za kršitev pravil, saj mu sicer sporočamo, da za svoje
vedenje ni odgovoren in izražamo nezaupanje v njegove notranje potenciale rasti in
razvoja. V nadaljevanju pa doda, da otrok prav tako ne smemo obravnavati kot povsem
odgovorne za svoje ravnanje in zato za storjen prekršek ne »prejmejo« enotne kazni.
Pomembno je, da šola neodobravanje določenih oblik vedenja jasno izrazi in tako utrjuje
sprejemljivo normo v skupnosti; nezaželeno vedenje pa ne sme biti nagrajevano, saj bi se
sicer ojačevalo (nagrajevanje že lahko pomeni, da spregledamo prekršek ali najdemo
okoliščine, ki bi upravičile neizrekanje vzgojnega ukrepa). Vseh kršitev pravil tudi ne
zagrešijo otroci, ki potrebujejo pomoč. Tako morajo vsi otroci začutiti (tudi tisti, katerih
nezaželeno vedenje ima globlje vzroke), da jih jemljemo resno in verjamemo, da so
zmožni ravnati boljše in da smemo od njih pričakovati odgovornejše ravnanje (Pavlović
1996, str. 70-71). V novejšem članku lahko preberemo nekoliko drugačno trditev, in sicer,
da je pravilnik podlaga za enakopravno obravnavanje vseh, vendar ne sme postati edina
možnost obravnave niti ovira pedagoškemu ukrepanju. Pravilnik je namenjen predvsem
tistim primerom obravnave prekrška, ko pedagoška obravnava in dogovarjanje nista več
mogoča in realna, saj so vzgojni ukrepi le oblika zunanje prisile in ne rešujejo bistva
težave. Zato je pomembno, da se pravilnika ne uporablja kot edino možnost reševanja
problemov, temveč le kot skrajno možnost, ko drugače ne gre (Pavlović idr. 2007, str.
103).
Nadalje Kroflič utemeljuje, da se otrok po načelu identifikacije odziva glede na vlogo, ki
mu jo pripisujejo pomembni odrasli in zato ima dejstvo, da ga jemljemo za
(ne)odgovornega, močan vzgojni naboj. »Naša predpostavka, da otrok še ne more
predvideti posledic svoje odločitve in dejanja, v otroku utrjuje občutek nebogljenosti in
potrebe po pomoči, medtem ko nasprotna predpostavka (če seveda od otroka v dani
77