spreminjanje motečega vedenja v razredu s kognitivno-vedenjskim ...

azumskega dojemanja moralnih načel ter odgovornega dogovarjanja o skupinskih
moralnih načelih oziroma pravilih. Temeljni koncepti morale, ki tvorijo osnovne nivoje
moralnega razsojanja, so naslednji (Kroflič 1997, str. 45-49):
• PREDKONVENCIONALNI NIVO vključuje:
1. STOPNJO HETERONOMNE MORALE, kjer otroku ni mar za interese drugih
ljudi in ni sposoben dojeti, da se ti interesi lahko razlikujejo od njegovih. Našim
zahtevam se podreja zato, da bi se izognil kazni ter avtoriteti in tako pridobil njeno
naklonjenost.
2. STOPNJO INDIVIDUALISTIČNEGA STALIŠČA. Otrok še naprej deluje v
smislu zadovoljevanja lastnih interesov in potreb, a se zaveda, da imajo svoje
potrebe tudi drugi in zato meni, da je prav, kar velja za enakovredno menjavo -
»posodil ti bom to, če mi boš ti posodil ono«.
• KONVENCIONALNI NIVO vključuje:
3. STOPNJO VZAJEMNIH MEDOSEBNIH PRIČAKOVANJ, ODNOSOV IN
PRILAGAJANJA, za kar je značilna usmerjenost k medsebojnemu ujemanju.
Pravilno ravnanje je pogojeno z odobravanjem drugih. V ospredju je tudi potreba
po tem, da bi bili v svojih in drugih očeh videti »dobri«, skrb za druge, vera v
»zlato pravilo moralnosti« (»Nikoli ne stori ničesar, kar bi ne želel, da drugi stori
tebi.«) in želja po ohranjanju pravil in avtoritete, ki podpira stereotipno vedenje.
4. STOPNJO UPOŠTEVANJA DRUŽBENEGA SISTEMA IN
VZPOSTAVLJANJA MORALNE ZAVESTI. Tu je poudarjena potreba po
socialnem redu in upoštevanju predpisov. Otrok dolžnosti in zakone sprejema kot
zunanje, avtoritarne smernice, ki veljajo za vse enako, ne glede na okoliščine.
Zakone je potrebno spoštovati, razen takrat, kadar so ti v nasprotju z ostalimi
sprejetimi družbenimi dolžnosti.
• POSTKONVENCIONALNI NIVO vključuje:
5. SPOSOBNOST DRUŽBENEGA DOGOVARJANJA IN UPOŠTEVANJA
POSAMEZNIKOVIH PRAVIC. Zavedamo se, da imajo ljudje različne vrednote,
mnenja in da je večina njihovih vrednot in pravil odvisna od skupine, v kateri se
gibljejo (družbeni dogovor). Prevladuje občutek privrženosti skupnim merilom,
zakoni in obveznosti pa morajo temeljiti na racionalni presoji splošne koristnosti.
14