spreminjanje motečega vedenja v razredu s kognitivno-vedenjskim ...

in vzgojna dimenzija, za obe pa je pomembno, da zagotavljata pravičnost (prav tam, str.
14).
Razmerje med pravom in etiko lahko ponazorimo tudi na sledeč način. Etika pravičnosti
predstavlja najkonsistentnejšo teorijo za oblikovanje etike šole (pravil sobivanja) in pouka
državljanske vzgoje, saj pripomore k oblikovanju pravične skupnosti; načela etike skrbi
pa so najboljša osnova za oblikovanje spontanih odnosov v razredni in šolski skupnosti
(etosa šole) in razvijajo vlogo subjekta in ne le objekta skrbi (Kroflič 2002a, str. 95). Da
odpravimo pomanjkljivosti tako etike skrbi kot tudi etike pravičnosti, ju je potrebno
razvijati skupaj.
Callan (v Kroflič 2002a, str. 93) pravi, da »/…/ oblika skrbi, ki jo želimo spodbuditi,
vedno zahteva podporo občutka pravičnosti, poseben občutek pravičnosti, ki bi ga morali
ceniti, pa je sam globoko prepleten z določeno obliko skrbi za druge /…/«. Etika skrbi, ki
je usmerjena v kontekst konkretnega odnosa, lahko zapade v subjektivnost subjekta skrbi.
Ta pa je v nasprotju s civilizacijskimi vrednotami in temeljnimi človekovimi pravicami,
pri čemer so v pomoč načela pravičnosti: »Osebe so same na sebi vrednota, ki se ne da
zreducirati na odnose, v katere so vključene, tudi ko so odnosi zasnovani na vezeh
nesebične ljubezni; in njihova vrednost ustvarja dokončne ugotovitve o potrebni pomoči
oziroma prizanašanju sočloveku – drugače rečeno o moralnih pravicah – ki niso naključne
glede na čustva, ki lahko ali pa tudi ne morejo združiti posamezne člane moralne
skupnosti.« (prav tam, str. 94)
Kritiko neposredni uporabi diskurza človekovih/otrokovih pravic izpostavi Stike, ki meni,
»da vzgoje malega otroka v družini nobena normalna oseba ne bi zasnovala na modelu
sodišča.« (Strike v Kroflič 2003b, str. 24) Temu sledi utemeljitev, da se »…pojmovanje
morale kot delovanja v skladu racionalnim načelom pravičnosti ne sklada z naravo
otrokovega prvega vstopanja v socialne stike in oblikovanja zgodnjih prototipov moralnih
odzivov, kakor tudi ne pomeni, da je visoko racionalno ozaveščeno delovanje v moralnem
smislu boljše od čustveno občutljivega odzivanja na kontekst moralne dileme /…/
spontano moralno dejanje ni z vidika kriterijev etičnosti nič slabše od enakega moralnega
dejanja, do katerega je posameznik prišel na podlagi (zahtevnih) racionalnih operacij,
čeprav nam seveda racionalizacija morale omogoča oblikovanje trajnejše, stabilnejše
zavestne (odgovorne) življenjske orientacije« (Kroflič 2003b, str. 24-25). Tudi
79