spreminjanje motečega vedenja v razredu s kognitivno-vedenjskim ...

3.3 TEHNIKE KOGNITIVNO-VEDENJSKEGA PRISTOPA
Poznamo različne tehnike, s pomočjo katerih lahko vplivamo na posameznikova
prepričanja in posledično na vedenje. V kognitivno-vedenjskem pristopu se uporabljajo
naslednje tehnike: relaksacija, pogojevanje, izpostavljanje, samoopazovanje (vedenjske
tehnike) in tehnika samoinštrukcij, reševanje problemov, igra vlog, učenje po modelu,
imaginacija, kognitivna restrukturacija (kognitivne tehnike). V praksi tehnike težko
ločujemo med seboj, saj se tako v terapevtskem procesu kot tudi v vzgojni situaciji
prepletajo, dopolnjujejo in individualno prilagajajo posamezniku (Rotvejn Pajič 2001, str.
82-83). Nekatere bom podrobneje opisala v nadaljevanju, nekatere pa sem že omenila na
prejšnjih straneh, oziroma jih bom omenila znotraj določenih tehnik. Naj tu posebej
izpostavim imaginacijo, ki se povsem razlikuje od ostalih opisanih tehnik. Vsekakor je
imaginacija kategorija kognicije, ki je tesno povezana tudi z empatičnimi zmožnostmi ter
z motivacijo za učenje, in je zato zelo uporaben način uravnavanja vedenja. S pomočjo
empatije pomembno prispeva k vzgojni dimenziji šole.
3.3.1 Pozitivno in negativno podkrepljevanje
Tako s pozitivnim kot tudi z negativnim podkrepljevanjem lahko okrepimo neko vedenje.
Razlika je v tem, da je v pozitivnem podkrepljevanju vedenje okrepljeno s prijetnim
stimulusom/nagrado, v negativnem pa vedenje okrepimo z odstranitvijo averzivnega
stimulusa, kar se mnogokrat uporablja v razredu. Pogoj, da neko vedenje podkrepimo, je,
da se to sploh pojavi. Pozitivno ali negativno podkrepitev pa izberemo glede na količino
pojavljanja le-tega – če tako učenec 80 % ali celo 100 % časa v razredu ni osredotočen na
nalogo, ga le težko zalotimo v trenutku, ko bo zavzeto delal in bi ga lahko nagradili. V
takšnem primeru torej pozitivna podkrepitev ni najbolj primerna tehnika (Kaplan in Carter
1995, str. 133-135).
Poznamo primarne podkrepitve, ki same po sebi povzročajo zadovoljstvo in ne
potrebujejo dodatne podkrepitve, da bi dobile moč podkrepljevanja (primer teh so hrana,
zrak, sonce, toplota…) in sekundarne podkrepitve, ki so naučene in se morajo pojaviti
skupaj s primarnimi podkrepitvami, da učinkujejo. Nekatere podkrepitve so tudi socialne
narave (pohvala, pozornost, dotik), predmeti (svinčnik, igre), različne aktivnosti (risanje,
pomoč v kuhinji), izbiramo pa jih lahko z opazovanjem učenca med prostim časom ali pa
ga enostavno vprašamo, kaj ima rad (prav tam, str. 140-144). Podkrepljevanje naj bi v
34