spreminjanje motečega vedenja v razredu s kognitivno-vedenjskim ...

znanje in vedenje 165 učencev četrtih in petih razredov, ki so potencialni za vedenjske
probleme. Ugotovljeni so bili pozitivni učinki tako na vedenje o konceptih reševanja
problemov kot učiteljevi oceni o učenčevi agresivnosti.
Bloomquist, August in Ostrander (v Košir 2003, str. 43) so primerjali učinkovitost
kognitivno-vedenjskega treninga za učence z ADHD (motnja pozornosti in
hiperaktivnosti) , kjer je prva skupina vključevala trening za starše, učitelje in učence,
druga skupina pa le trening za učitelje. Avtorji so ugotovili, da je trening na več nivojih
bolj učinkovit za odpravljanje motečega vedenja nemirnih učencev. Hkrati ob tem
ugotavljajo tudi majhne generalizacijske učinke treninga, saj po šestih tednih med
skupinama ni bilo razlik. Večina raziskav ugotavlja tudi večjo učinkovitost kognitivnovedenjskega
treninga v primerjavi z vedenjskim, toda S. Forman (v Košir 2003, str. 43)
ugotavlja večjo učinkovitost vedenjskih postopkov v primerjavi s kognitivnim
restrukturiranjem pri spreminjanju agresivnega vedenja učencev osnovne šole. Z
vpogledom v različne raziskave torej prihajamo do nejasnih zaključkov, saj vsaka
posamezna raziskava vključuje določene pomanjkljivosti, kar je navadno že zelo majhen
vzorec (Košir 2003, str. 43). Mnogo raziskav potrjuje uspešnost pristopov, toda ne vse.
Naj sedaj naš pristop tudi ovrednotim. Kot prednost kognitivno-vedenjskega pristopa
zagotovo izstopa njegova holistična naravnanost, saj zadeva misli in čustva, ki vplivajo na
naše vedenje ter samouravnavanje vedenja, ki omogoča, da se učenec postopoma od
zunanje kontrole pomika k notranji kontroli. Zgodi se, da nekateri učenci vztrajajo pri
nezaželenem vedenju, kljub močnim averzivnim posledicam zaradi močnih prepričanj ali
zaradi nerazvitih spretnosti ali močnih čustev, ki imajo več moči nad njihovim vedenjem
kot zunanji dogodki. Osebnostne spremenljivke jih tako vodijo v nasprotno smer od
zaželenega vedenja, kljub obljubam o nagradah, drugi pa se vedejo na določen način
preprosto zato, ker posnemajo, kar so videli pri drugih učencih ali odraslih (Kaplan in
Carter 1994, str. 16).
Kognitivno-vedenjski pristop preseže Adlerjev 2 pomen vloge socialnega okolja. Z
Adlerjem se približamo humanizmu, tudi samoaktualizaciji in osebnostni rasti ter samemu
doživljanju. Behaviorizem vso svojo pozornost usmerja na obnašanje in dogajanje v
posameznikovem okolju, podkrepljevanju oz. kaznovanju določenih vedenj ter poudarja,
2 Adler je predstavnik psihoanalize, vendar se ni strinjal s freudovsko psihoanalizo, temveč je motivacijske
temelje človekove osebnosti našel na socialnem področju – v težnji po uveljavljanju. Zato ga humanistični
psihologi štejejo med pionirje pojmovanj samoaktualizacije (Musek 2003, str. 142).
58