spreminjanje motečega vedenja v razredu s kognitivno-vedenjskim ...

situaciji ne pričakujemo preveč) utrjuje njegovo samopodobo odgovornega bitja, kazen pa
mu v tem kontekstu jasno sporoča ne le tega, da njegovega dejanja ne odobravamo,
ampak tudi to, da verjamemo, da bi se bil v dani situaciji zmožen odločiti pravilno!«
(Kroflič 2002a, str. 142-143)
Naj izpostavim še naslednji citat: »/…/ družbeno uveljavljanje otrokovih pravic ne more v
celoti nadomestiti predanega človeškega odnosa med odraslo osebo in otrokom, kakor
nove učne tehnologije ne morejo nadomestiti osebnega stika med učiteljem in učencem.
So pa lahko pomembno dopolnilo neposrednemu pedagoškemu odnosu, ki vse prevečkrat
s paternalistično doktrinarno skrbjo onemogoča otrokove procese osamosvajanja.«
(Kroflič 2003, str. 23-24), ki zagotovo pove, da sta tako etika oz. pedagoški vidik kot
formalna regulacija pravil/prekrškov v vzgoji še kako pomembna.
Svoje razmišljanje glede te problematike nam ponazori tudi Medveš z besedami, da
sodobno šolo od razsvetljenskega koncepta, ki je imela otroka za ne-umnega, še ne
modrega in ga je zato morala najprej disciplinirati ter kaznovati, da bi ga s tem pripeljala
do avtonomije, razlikuje pomoč. S tem izpostavi dejstvo, da je kazen v šoli skrajno
sredstvo in je smiselna le tedaj, ko ima vzgojno vrednost, kar pomeni, da krepi otrokovo
odgovornost (2007, str. 11). Šola mora z učenci ravnati pravično, kar se osredotoča tako
na administrativno raven in napisana pravila, kot tudi na »etični« subjekt, kar pomeni, da
v njej vseh odnosov ni mogoče regulirati z napisanimi pravili (Medveš 2007, str. 12). V
nadaljevanju navaja: »Pravna dimenzija človekovih pravic pa je tako ali tako vezana na
instrumentalizacijo določenih postopkov izrekanja ukrepov, kar /…/ ni jedro vzgojnih
prizadevanj šole. Le orientacija na etično dimenzijo ponuja šoli dovolj prostora za
vzgojno delovanje. Ker pa vemo, da ni etične teorije, ki bi dajala zanesljivo oporo /…/ naj
sprejme šola kot svoj etični kodeks načelo etike »zdravega razuma«. To naj ji pomeni, da
se v šoli ne more dogajati nič, kar je v nasprotju s cilji, nalogami in njenim družbenim
poslanstvom, vrednotami človekovih pravic in pravičnosti sploh.« (prav tam, str. 14) Šole
tako podpirajo orientacijo, da se administrativno ukrepanje zmanjšuje na minimum in je
namenjeno skrajnim primerom, zavzemajo se za prožnejšo vzgojno delovanje ter prednost
neformalnega pred formalnim ukrepanjem. Tudi pravilniki o pravicah in dolžnostih
učencev/dijakov se zavzemajo za prednost »dajanja pomoči« pri vključevanju
učencev/dijakov v skupnost in učni proces pred izrekanjem ukrepov. Priporoča, naj bo
etična dimenzija v šolskih odnosih človeška, profesionalna in statusna dolžnost vsakega
učitelja in ne le organov šole, saj se le tako lahko med seboj dopolnjujeta formalnopravna
78