spreminjanje motečega vedenja v razredu s kognitivno-vedenjskim ...

so učenci sami sposobni kontrolirati svoje misli in dejanja. Veliko vlogo odigra
motivacija, ki pripomore k aktivnosti samouravnavanja, v primeru, da je motivacija nizka,
pa je učitelj tisti, ki učenca poskuša motivirati. Vendar je sprva zagotovo odločilna vloga
učitelja, ki preverja iracionalna prepričanja učencev, jih uči novih spretnosti in jih
spremlja pri osvajanju le-teh, ter nudi povratne informacije.
V diplomski nalogi se med drugim srečamo s pojmom funkcionalna analiza vedenja, kar
pomeni, da je potrebno zbirati informacije o vedenju, ki ni prilagojeno, saj s tem skušamo
določiti vzroke takšnega vedenja, ugotoviti kaj je tisto, kar ga vzdržuje in razviti
nadomestno vedenje. Vedenje posameznega učenca je torej potrebno analizirati, saj je šele
na podlagi tega naše poseganje v vedenje lahko uspešno.
Kognitivno-vedenjski pristop je s svojimi značilnostmi v šolsko okolje prinesel nekaj
novega in se tudi razlikuje od nekaterih pristopov, kot je mediacija, restitucija,
demokratično dogovarjanje o skupnih pravilih šolskega bivanja in različnih svetovalnih
pristopov. Predvsem zavzema stališče, da se učenec počasi osamosvaja, da torej prehaja iz
točke, kjer igra vlogo poslušnega in učitelju podrejenega posameznika k točki, ko postaja
vedno bolj aktiven, avtonomen, sposoben kritičnega razsojanja ter predvsem sposoben
»kontroliranja« svojega vedenja. Tudi v skladu s časovnimi opredelitvami - postmoderno
dobo, kritično razmišljanje in zmožnost presojanja v vsaki posamezni situaciji postane
temelj, in v ozadje stopi tradicionalno razmišljanje, ki se je zavzemalo za prenos znanja in
slepo poslušnost avtoritetam, od katerih je učenec odvisen. Temeljni cilj vzgoje je torej
postala odgovornost, učinkovito pot k vzgoji za odgovornost pa tako R. Kroflič kot tudi Z.
Medveš iščeta na podlagi »kritične dekonstrukcije razsvetljenskega koncepta« (Kroflič
2007a, str. 59).
Odgovor R. Kroflič (prav tam) najde v avtentičnih odnosih prijateljstva in ljubezni,
spoštljivem odnosu do drugega kot drugačnega ter v etični zavesti, kar vsebuje temeljne
ravni učenčevega ravnanja - čustva, motivacijo in kognicijo. Vlogo čustev in doživetja
povzdiguje tudi mnogo drugih avtorjev kot so Hume, Dewey, Hoffman, Gogala in še kdo.
Čustva in doživetje nas z ugodjem in bolečino spodbudijo in vodijo k moralnemu dejanju
(Kroflič 2002a, str. 55; Štirn 2005, str. 88). Z. Medveš (2007, str. 6) pa odgovor najde s
pomočjo postmoderne, za katero je bistveno »razvijanje sposobnosti in pravičnosti
posameznika za samostojno in odgovorno ravnanje«, pri tem pa izpostavi teorijo
89