spreminjanje motečega vedenja v razredu s kognitivno-vedenjskim ...

Razmišljanja o tem se je pred kratkim lotil tudi Z. Medveš, ki se tudi strinja, da je vzgojni
odnos v svojem bistvu nujno asimetričen, vedno pa mora nakazovati nujnost
vzpostavljanja simetrije, ki pomeni, da je učenec enako odločujoč dejavnik kot učitelj. Pot
od asimetrije k simetriji pomeni pot k samoregulaciji, kar pomeni, da se funkcija učitelja
na neki točki odpravi (Medveš 2007, str. 17).
Od kognitivnega obrata 1 v sedemdesetih letih so M. Boekaerts, P. Pintrich, Kuhl in M.
Zeidner prišli do skupnih rezultatov, kjer do izraza prihajajo kognitivne teorije, ki
razpravljajo o problemu samoregulacije človekovega ravnanja, v nasprotju z
behaviorističnimi in psihoanalitičnimi teorijami, ki so v evropskem šolskem prostoru
prevladovale pred desetletji. Kognitivne teorije zastopajo pogled, da človek svoje
ravnanje in razvoj usmerja na podlagi kognitivno-racionalnega razmisleka, prav tako pa
so ti okviri teoretska podlaga za spreminjanje vzgojnih konceptov v sodobni
srednjeevropski in anglosaški šoli. Še proti koncu prejšnjega stoletja se je vzgojni koncept
v evropski šoli opiral na behavioristični pristop. Kot izhodišče vzgojnega ravnanja se je
kazalo zaupanje v pozitivno spodbujajoče okrepljevanje; v ozadju tega je bilo
pojmovanje, da so učenčeve asocialne vedenjske oblike način pridobivanja pozornosti
učiteljev (Miller v Medveš 2007, str. 25-26). Priporočalo se je celo, naj se čim manj
ukvarja s temi učenci in naj več pozornosti namenja zglednim učencem, kar naj bi
»spornim učencem« pokazalo, komu naj bodo podobni, da bi pridobili učiteljevo
pozornost, naklonjenost in sodelovanje. Ta pristop je bil deležen kritik, saj je šola z njim
tonila v vedno večjo popustljivost, spregledovanje konfliktnosti in neobvladljivo socialno
šolsko klimo (Medveš 2007, str. 26).
V modernih nazorih ima v skladu s teorijo Bandure vse pomembnejšo vlogo princip
»pričakovane samouresničitve«, s čimer je mišljeno formiranje podobe sebe, ki jo
posameznik usmerja nase. Pri vzpostavljanju te samopodobe so bistvene vrednote
samozaupanja, gotovosti vase, sposobnosti jamčiti zase, odgovornosti in zanašanja na
nekoga. Boekaerts meni, da je klasični kognitivistični pristop nezadosten in tako predlaga
dopolnitev tega z značilnostmi učenčeve samokontrole, kar sta razvila skupaj s Kuhlom.
Avtorja poudarjata pomen osebnostnih ciljev in navezave teh na socialni položaj
posameznika. Menita, da je »učenčevo avtonomijo in odgovornost res mogoče krepiti z
načrtnim razvijanjem zmožnosti moralnega presojanja in racionalnega vživljanja v
1 V ozadje stopi motivacijsko in čustveno delovanje ter nižji spoznavni procesi in v ospredje kognitivizem.
Že petdeseta leta 20. stol. so prinesla močnejšo preusmeritev k proučevanju kognicije (kognitivni obrat), ki
pa se je v drugi polovici 20. stol. le še stopnjevala (Musek 2003, str. 227-228).
31