spreminjanje motečega vedenja v razredu s kognitivno-vedenjskim ...

»Postopno izpostavljanje situacijam, ki se jih posameznik boji, je npr. ena od glavnih
strategij vedenjske terapije. V kognitivno-vedenjski terapiji se ta ista strategija uporablja
za testiranje posameznikovih negativnih, pogosto katastrofalnih misli o dani situaciji.«
(Shawe-Taylor 2001, str. 304) Ker se v diplomi osredotočam na vedenje v razredu, kjer ne
moremo izvajati terapije, vsi učenci pa niso vedenjsko problematični, uporabljam pojem
kognitivno-vedenjski pristop in ne terapija.
2.1.2 Humanistični pristop
Humanisti trdijo, da se v osebnosti izraža temeljna težnja – samoaktualizacija. V skladu z
njo si vsakdo prizadeva uresničiti svoja nagnjenja in talente. Osebnost se v ugodnih
razmerah razvija brez težav, le-te pa nastanejo tedaj, ko se uresničevanje osebnostnih
potencialov zaustavi (Musek 1993, str. 43). V skladu s tem pristopom so pomembni
predvsem naši dosežki, osebnostna rast, izpopolnjevanje, samouresničevanje, vrednote,
duhovnost in ustvarjalnost. Pravo razumevanje človeka terja humanistični pristop, ki
poudarja to, kar je tipično človeškega. Človekova osebnost se oblikuje iz sebi lastne
težnje po razvoju notranjih potencialov in po vsestranski telesni in duhovni rasti.
Zagovarja stališče, da je človek zmožen pristnega, svobodnega ravnanja in da šele z
aktivnostjo in s svobodnim odločanjem lahko uresničuje svoje potenciale. Znotraj
humanizma se je razvil fenomenološko-eksistencialni pristop, ki meni, da je temelj
razlaganja osebnosti človekova subjektivnost, njegov doživljajski svet. Pod vplivom
doživljanja (zaznav, čustev, želja in misli) je naše delovanje, obnašanje ter osebnost.
Predstavnik fenomenološke teorije je Rogers, kot pomembna predstavnika humanistične
orientacije pa se omenjata Maslow in Frankl. Rogers meni, da je edina realnost, ki jo
človek pozna, njegov doživljajski svet, skozi katerega se oblikujeta podoba sveta in
samega sebe. Od načina, kako posameznik doživlja svet in sebe, pa je odvisno njegovo
ravnanje. V nadaljevanju razlaga, da je posameznikov jaz (self) lahko z dejanskimi
značilnostmi posameznika skladen, kar omogoča normalen in nemoten razvoj, saj se
posameznikov jaz tedaj ujema z dejanskimi potrebami in naravo organizma. Ob
morebitnih konfliktih ali motnjah pa dele izkustva o sebi potlačimo in s tem ustvarimo
podobo, ki ni več skladna s potrebami organizma, kar posameznik občuti kot oviranje
lastnega osebnostnega razvoja. Pogosto se tudi zgodi, da okolje ne odobrava določenih
lastnosti posameznika in jih zato potlači. Pomembno je, da vsakdo doseže polno
funkcioniranje osebnosti, kar je dosegljivo z oddaljevanjem od »nepravega« samega sebe,
11