spreminjanje motečega vedenja v razredu s kognitivno-vedenjskim ...

učenci podrediti določenim pravilom in šele ob vzpostavitvi primernega učnega okolja,
stopnje reda, je mogoče poučevanje. Bistveno je, da s pomočjo našega pristopa vplivamo
na spreminjanje motečega vedenja učencev, kar omogočijo spretnosti in tehnike, ki jih
učenci uspešno lahko uporabljajo sami, ter tako postajajo odgovorni ter avtonomni. Če se
ob tem spomnimo na razmerje med disciplino in socializacijo, lahko zapišemo, da je
disciplina podrejena socializaciji, oziroma je socializacija nekaj več kot disciplina. Šele
zatem, ko so neka pravila ponotranjena, se učenec razvije v odgovorni subjekt, ki je
sposoben samouravnavanja vedenja. Tudi temeljni cilj javne šole je doseči odgovornost,
avtonomnost in kritično razmišljanje učencev, vendar nekateri novejši pristopi k temu
cilju prihajajo drugače kot kognitivno-vedenjski pristop.
K vzpostavitvi vzgojnega koncepta med drugim pripomore tudi izbor teoretske
paradigme, na kateri se gradi vzgojna usmeritev, in to je v našem primeru kognitivnovedenjski
pristop, ki se lahko uveljavi kot teoretska podlaga celotnemu vzgojnemu
modelu, h kateremu je šola usmerjena kot celota. Naš pristop je lahko tudi teoretska
podlaga svetovalnim pristopom, ki jih uporablja šolski pedagog in tudi razrednik.
Kognitivno-vedenjski pristop lahko umestimo tudi na raven metodike (ki je tudi element
vzgojnega koncepta), kot vir inspiracije za uporabo posameznih tehik uravnavanja
disciplinskih problemov. Z njim si lahko pomagamo pri oblikovanju komunikacije, kar
omogoča predvsem trening socialnih spretnosti, in reševanju konfliktov, kjer spreminjamo
misli, ki vodijo do težavnega vedenja; učence učimo uporabljati samoinštrukcije, s čimer
se učenec sam nauči usmerjati svoje vedenje; razvijamo metode reševanja problemov, ki
učijo, kako se učinkovito odzivati v soočanju s problemskimi situacijami; pomagamo si s
podkrepljevanjem ali kaznovanjem določenih vedenj, za katere želimo, da se pogosteje
pojavijo, oziroma jih želimo zatreti. Pojem mediacije/posredovanja je soroden pojmu
samoinštrukcij, kjer učenci sami sebi glasno ali tiho govorijo, te besede pa posebej kadar
jih kombiniramo z nagrajevanjem, uspešno posredujejo med namenom (neprimerno
vedenje-klepetanje) in odzivom učenca (posledice neprimernega vedenja/prednosti, ki bi
jih imel sicer). Kot primer navajam učenca, ki s klepetanjem moti pouk, in mora v razredu
ostati po pouku, da dokonča šolsko delo. V primeru, da spretnost posredovanja med
namenom in odzivom pozna in jo v primernem času ozavesti, ter tako postane pozoren na
posledice, lahko moteče vedenje zatre. Pri posameznih predmetih lahko uveljavljamo
vzgojno dimenzijo, kot je npr. umetniška imaginacija pri pouku književnosti, kjer učenca
86