spreminjanje motečega vedenja v razredu s kognitivno-vedenjskim ...

mišljenja, prepoznati disfunkcionalne misli in prepričanja in vplivati nanje, da se dosežejo
spremembe. Kognitivni pristop je usmerjen na ublažitev sedanjega stresa, vznemirjenja in
pripravo na prilagojene oblike vedenja v prihodnosti (Rotvejn Pajič 1997, str. 18-19).
Jurišićeva (1999, str. 25) pravi, da »…z uporabo kognitivnih metod poskušamo vplivati
na vedenje učencev tako, da spremenimo njihovo doživljanje in način mišljenja«.
Cilj kognitivnih strategij je, da učenec na neko situacijo pogleda z drugega zornega kota,
preden impulzivno odreagira. Če tako učenca, ki negativno razmišlja o šoli, o tem, kako bi
se izognil nalogi, naučimo pozitivnega mišljenja in samonavodil, lahko izboljša delovne
navade. V ospredju je usmerjenost k primernemu vedenju in ne posledice (ne)primernega
vedenja. S kognitivnimi tehnikami se učenec nauči samonavodil, misli ali problemskih
strategij, ki ga vodijo k samoevalvaciji in samonagrajevanju (Shapiro in Cole 1994, str.
74-75).
Osnovni principi tega pristopa so (Rotvejn Pajič 1997, str. 19):
zahteva močno zavezništvo med učiteljem in učencem,
vključuje sodelovanje in aktivno participacijo učenca,
je ciljno usmerjen in osredotočena na problem,
je usmerjen v sedanjost, v aktualne probleme in specifične situacije, ki so
za učenca neugodne,
je edukativen: učenca uči, da postane sam svoj svetovalec in zna preprečiti
relaps motnje,
učenca uči identificirati, si razložiti in odgovoriti na svoje disfunkcionalne
misli in prepričanja,
je časovno omejen (običajno 4 do 14 srečanj enkrat tedensko)
ima natančno strukturirane seanse,
uporablja se vrsta različnih tehnik za spremembo misli, razpoloženja in
vedenja, zasnovan je na stalno razvijajočem se oblikovanju problemov v
kognitivnih terminih.
Prvi kognitivno-vedenjski terapevtski pristop je oblikoval Ellis leta 1962 in je znan pod
imenom racionalno-emotivni pristop. Govori o ABC formuli emocionalnih motenj, pri
čemer A pomeni realni dogodek, B predstavlja misli, prepričanja, samoverbalizacije o
dogodku, C pa predstavlja reakcijo oziroma, kot pravi Jurišićeva (1999), čustveno in
vedenjsko posledico dogodka A. Bistven poudarek tega modela je, da je tisto, kar se zgodi
17