spreminjanje motečega vedenja v razredu s kognitivno-vedenjskim ...

kot C, pomembno odvisno od misli, čustev in pričakovanj, ki se dogajajo kot B. Zaznava
ali razlaga dogodka A je tako bolj problematična kot dogodek sam (Jurišič 1999, str. 31).
Niso torej dogodki tisti, ki neposredno vplivajo na naše občutenje in vedenje, pač pa tisto,
kar verjamemo oziroma mislimo o teh dogodkih vpliva na občutenje in posledično na
vedenje, kar dokazuje s primerom, da vsakdo na isti dogodek odreagira drugače. Misli
deli na racionalne, ki temeljijo na dejstvih, in iracionalne, ki so nelogične ter neresnične,
saj ni dokazov, ki bi to potrjevali (Kaplan in Carter 1995, str. 383-384).
Beck podobno kot Ellis predpostavlja, da so čustva posledica našega mišljenja o
dogodkih, ki jih doživljamo, ter pomena, ki ga dajemo tem dogodkom, na kar vpliva naše
razumevanje sebe in sveta. Beckov model ima tri osnovne elemente (Shawe-Taylor 2001,
str. 303):
1. BAZIČNE PREDPOSTAVKE so najgloblje, saj se razvijejo z izkušnjami v otroštvu in
se nanašajo na sebe, druge ljudi in svet. Nekateri primeri teh predpostavk so: »nesposoben
sem«, »ljudje me ne marajo«, »vsi ljudje so slabi«. Teh predpostavk se navadno ne
zavedamo, vseeno pa vplivajo na naše vedenje in dojemanje dogodkov ter sveta.
2. VMESNA PREPRIČANJA vključujejo osebna pravila, norme in pogojne trditve.
Prepričanje »ljudje me ne marajo« je za človeka boleče in zato skuša najti kompenzacijo,
kot »Če sem vedno zelo prijazen, me bodo ljudje imeli vsaj malo radi«.
3. AVTOMATSKE MISLI so najbolj na površini našega mišljenja in tako tudi najbolj
povezane s trenutnimi situacijami. Če damo nekemu dogodku negativen pomen, bodo
naša čustva o tem dogodku negativna in obratno.
»Tako kot avtomatske misli vplivajo na naša čustva v različnih situacijah, tako naša
čustva vplivajo na naše vedenje v teh situacijah. Kognitivna terapija predpostavlja, da so
simptomi, bodisi čustveni, vedenjski ali telesni, posledica avtomatskih misli, ki jih ima
oseba v določenih situacijah.« (prav tam, str. 303)
Težko strogo ločujemo med vedenjskim in kognitivnim pristopom, saj je slednji integralni
del vedenjsko-kognitivnega pristopa, ki je pokazal potrebo po izpopolnjevanju, ker se je
pokazalo, da ni možno trajno vzdrževati na novo naučenega vedenja le z nadzorom s
strani okolice. Da se lahko naučene spremembe ohranijo dlje časa, je potrebno razviti
tehnike, ki bi posamezniku omogočile uvajanje samonadzora (ðurñić v Rotvejn Pajič
2001, str. 82). Leta 1969 je Bandura objavil, da je proces svetovalnega izboljšanja v
osnovi odvisen od kognitivnih mehanizmov, ki se spodbudijo z vedenjskimi postopki.
18