spreminjanje motečega vedenja v razredu s kognitivno-vedenjskim ...

tako tudi začutijo odgovornost za svoje vedenje in načrtovanje prihodnosti. Če želimo, da
bodo intervencije samouravnavanja uspešne, mora biti učitelj odprt in učencem priznavati
določene odgovornosti, saj le tako lahko pridemo do večje vloge in odgovornosti učenca
pri pouku. Žal nekateri učitelji nasprotujejo konceptu samouravnavanja in želijo, da imajo
povsod glavno besedo in so učenci le poslušni; prav tako pa se razlikujejo tudi mnenja,
kako učence naučiti, da bodo bolj samostojni (Shapiro in Cole 1994, str. 141-142).
»Treningi samouravnavanja vedenja so učencem v pomoč pri osvajanju večje stopnje
kontrole nad lastnim vedenjem.« (Gross in Wojnilower v Košir 2002, str. 197) Gre torej
za razvijanje intervencij, ki učence učijo specifičnih spretnosti neodvisnosti in
samozadostnosti. Učence učitelji naučijo uporabe strategij, ki povečujejo primerno
akademsko ali socialno vedenje in zmanjšujejo neprimerno vedenje v razredu (Shapiro in
Cole 1994, str. 5).
V literaturi lahko preberemo, da je samouravnavanje vedenja koncept, ki je najbolj
razširjen znotraj kognitivno-vedenjskega pristopa, vendar so nam na začetku opisane
teoretske smeri prikazale, da se ta koncept pojavi že v humanizmu, kognitivizmu in v
okviru Bandurove teorije modelnega učenja. Skinner je menil, da se samouravnavanje
nanaša na izvajanje določenih oblik vedenja, ki spreminjajo posameznikovo okolje, za
katerega pri vedenjskem pristopu velja, da kontrolira posameznikovo vedenje.
Samouravnavanje vedenja tako posamezniku omogoča, da s svojim vedenjem vpliva na
spremenljivke okolja, ki vplivajo na njegovo vedenje. H. Nerlove Mischel (v Košir 2003,
str. 50) meni, da je ključni element samouravnavanja sposobnost odlaganja takoj
dostopnega zadovoljstva z namenom doseganja kasnejših zadovoljujočih izidov. Pri tem
N. Eisenberg in Zhou (prav tam, str. 50) opozarjata na ločevanje med uravnavanjem
emocionalnih stanj, kar pomeni uravnavanje pozornosti, kognicij, ki se nanašajo na
interpretacijo situacij in nevropsiholoških procesov, ter uravnavanjem vedenja.
Samouravnavanje vedenja se najpogosteje uporablja v klinični psihologiji v okviru
terapije širokega razpona duševnih motenj in v pedagoški psihologiji kot oblika
uravnavanja vedenja v razredu, ki del kontrole nad vedenjem učencev prenaša z učitelja
na učence in je v praksi tudi vse bolj uveljavljena (Kanfer idr. v Košir 2003, str. 50).
29